Smer zime, zdej pa na dopust z družino

Včeraj sva z Blažem splezala linijo, ki sva jo opazovala že dlje časa (nekaj let).

Pred desetimi dnevi sem se sprehodil do vstopa v smer in delovalo je, da bi tokrat lahko imela nekaj možnosti za vzpon. Sneg je bil, vsaj na vstopu, trd kot beton, naprej pa se je videlo zasnežene prehode.

Seveda obveznosti, služba, družina in nenazadnje sneg prejšnji teden so narekovali, da sva se v sredo zvečer zapeljala v Trento in včeraj še v temi napadla. Plezala sva previdno in počasi, večino prehodov naju je nagradilo z dobrim snegom prav tam, kjer sva ga potrebovala. Nekaj prehodov pa prav nasprotno in potrebno je bilo nekaj iznajdljivosti, da sva jih obvozila. Najbolj delikaten raztežaj, po mojem občutku, naju je čakal tik pod škrbino.

Sestopila sva po smeri, 4 x spust po vrvi, ostalo peš. Med spusti po vrvi, ko sva gledala, kje sva se vzpenjala, sva si priznala, da še nisva za v staro šaro. Do nahrbtnikov sva prišla ravno ko se je stemnilo. 

Nastala je smer: SMER ZIME, saj sva se strinjala, da glede na obveznosti česa resnejšega v letošnji zimi ne bova več sestavila.