Od Baške grape do Cogna!

Vedno, ko se organizira kak tabor, je nekaj takih, ki ravno tisti termin nimamo časa, zato se je v manjši zasedbi organiziral tabor osmih nadobudnih MŠKjevcev, ki smo se hitro zorganizirali in naredili plan, da se odpeljemo za Prešernov podaljšan vikend v meko lednega plezanja, Cogne.

Tako nas je nekaj že vplezanih navdušencev iz Sappade, ena iz bolniške postelje, nekateri v službah in Jana na izpitu, odštevalo zadnje minute delovnega četrtka, da naložimo dva piči mikija in šibamo proti Italiji. Medtem, ko je Jana v horizontali plezala po izpitni poli z oceno WIX, smo ostali naložili stvari, jo počakali pred študentom in obujali spomine na tiste dni ter ob nekaj čez 14. krenili proti Aosti. Drugi del ekipe je štartal kasneje, zaradi službenih obveznosti Anžeta Slatinka – Slatkega, ki se je za čakanje oddolžil z gajbo piva. Kot se Matej spominja, je ura odbila 23.59, ko je pod blokom ropotal kup razpadle kovine. To niso bili cepini in vijaki, temveč Aljažev Ž. aka Žiletov Hilux. Čakalo jih je slabih 8h vožnje do Cogne, a noč so dobro izkoristili, eni za volanom, drug za računalnikom, tretji v snu. Slabih 100 litrov nafte kasneje so prišli do ledu.    

Medtem ko je Hilux potoval proti Italiji, smo se Aljaž S., Marko, Jana in moja malenkost naspali in se zjutraj iz Aoste odpravili proti Cogne, v dolino Lillaz. Ker z Aljažem S. Cogne že poznava, sva Jano in Markota navduševala nad vsako malenkostjo med vožnjo do cilja. Ko smo prispeli do parkirišča smo se zmenili še za zadnje napotke, si zaželeli dobro plezarijo in odrinili vsak proti svojemu cilju.

Prvi dan sva z Aljažem S. preživela v Lillaz Gully, kjer sva plezala istoimenski slap. Medtem, ko sem se jaz borila s klancem, ki mojim še kar bolehnim pljučem ni prizanesel, me je Aljaž zamotil s skeptičnimi pogledi saj je bilo okoli naju videti vse suho. In ko že razmišljam, da sva udarila mimo z izbiro, se gozd zredči in pred nama se odpre pogled na vstopni del slapu. S plezanjem začnem jaz in prvi raztežaj ponudi lepo plezanje z zaključkom raztežaja s kratkim skalnim skokom. Drugi raztežaj, ki se prične s tanko plastjo pršiča na skali, ki ga je zmanevriral Aljaž. Sledita raztežaja v snegu, kjer sva lahko ponovila znanje varovanja v snegu. Temu sledita dva lepa ledna raztežaja, kjer se trdota ledu hitro menja in ko že ravno uživaš v 'putru', že pride napenjanje bicepsov pri nameščanju vijakov v 'cementnem' ledu. Temu sledi še zadnji raztežaj, ki ga Aljaž zaključi s skalnim skokom. Sestopiva po poti, oba zadovoljna s prvim dnem.

Ta dan sta se Jana in Marko odpravila v Lillazov "vrtec" (Cascate di Lillaz), kjer sta se pogumno lotila pompoznega in prav nič vrtčevskega slapu, Lau Bij. To je bila Markotova izbira iz vodnička, pravi Jana. Marko poroča, da je bil Lau Bij, kljub čakanju predhodnih navez, res fajn slap za začetek. Ponujal je malo vsega, posebej zanimivo mu je bilo prestopanje med svečami. Poskusil je tudi sosednjo varianto Diretta mixed, vendar je pred previsom obupal, tako da sta si to prišparala za drugič.

Medtem, ko sta Jana in Marko že čakala na analizo ob pivu, sva z Aljažem ob povratku proti parkirišču srečala drugi del ekipe, ki je prispel v zgodnjih jutranjih urah in se kljub utrujenosti, zapodil v prve slapove. Po neprespani noči so se za ogrevanje lotili slapov v Cascata di Lillaz, kjer je bilo gužve več kot pri Milanu. Pol časa so preživeli kot opice v živalskem vrtu, pod budnim očesom mimoidočih pohodnikov brez zimske opreme na opazovalni platformi. Drugo polovico časa so prehitevali Italijane in vršili pritožbe nad njihovo siesto na sidriščih. Ne le plezajo, še stojijo počasi. Kljub ringa raju, so že takoj opazili, da so razmere naravnost izvrstne in da letos ledu ne bo manjkalo. Sestopili so po sladkih kaskadah in napadli še zgornji del Gulliverja, kjer se je med navezama odvijala borba za Nomice in sta se Anže in Jakob ogrevala za Iglu Šport popuste.

Ko se le naberemo vsi na kupu, se po opravljeni analizi in navdušenju prvega dne vrnemo v apartma, kjer smo skovali nove načrte za naslednji dan, izbrali cilje in se strinjali, da v soboto gremo »all in«. 

Ker smo si za ta dan izbrali dolino Valnontey in daljše dostope smo štartali ob šesti uri. Aljaž Ž. in Matej, ki sta si izbrala bližji cilj, sta se morala tako žrtvovati in vstati prej, kot bi si želela. Na parkirišču Valnonteya je bilo že nekaj avtomobilov in vedeli smo, da ne bomo prvi. Jana in Mare, Anže in Jakob, Aljaž S. in jaz smo imeli cilje v isto smer. Po uri in pol hoje, se Anže in Jakob zapodita v breg proti Patriju in zgoden štart jima je omogočil, da sta prehitela množice in plezala brez čakanja. Slap je postregel s konstanto plezarijo in z lepo prečko, ki ju je popeljala v hud izstopni žleb. Smer sta zaključila z zluftanim 50-metrskim spustom po vrvi in sestopila preostali del smeri.

Medtem ko sta Jakob in Anže že vstopala v smer, smo ostali po slabe pol ure prispeli pod slapove tistega dne, Jana in Marko sta si izbrala Repentance super, z Aljažem pa sva se spogledovala z Monday Money. Ker sta slapa en zraven drugega, si izmenjamo še nekaj besed, saj morata Jana in Marko čakati naveze pred njima, zaželimo si srečno in z Aljžem že šibava proti Monday Money, kjer zanimivo, ni bilo nikogar, kar sva kasneje ugotavljala, da verjetno z razlogom.

Z Aljažem S. sva si pred vstopom v smer ogledovala linijo, zdi se nama, da bo prvi raztežaj daljši, saj naj bi šla linija bolj po levi strani, ki pa ni bila narejena, midva pa sva vstopila nekje v desni sredini stene. Tokrat začne Aljaž, gledam ga in se mi zdi, da se precej bolj matra z napredovanjem kot sva pričakovala. Nekje na polovici vrvi ugotovi, da bo raztežaj res daljši in po polnih 60m doseže sidrišče. Nadaljujem jaz in že ob vstopu v drugi raztežaj razumem Aljaža. Napredujem počasi, saj je led trd in z zabijanjem cepinov opravljam sizifovo delo. Vsak drugi poskus mi cepin odbija od ledu in počutim se, kot da me stena zavrača. Po 50 m pokončnega sveta dosežem sidrišče in se sprašujem ali bodo moja pljuča zdržala. Pridruži se mi Aljaž, za nama pa le prihaja še ena naveza iz Chamonix-a. Aljaž si ogleda nadaljevanje in skeptično vstopi v tretji raztežaj. Ne vidim ga, a sporoča mi, da zavesa ni v najboljšem stanju. Zavrta vijak in naenkrat zaslišim zvok razbitega stekla. Zakličem, »si ok?« Odgovor pa, »ja ampak cepine mi je potegnilo čez led«. Trenutek, da se zbereva, Aljaž poskusi ponovno, tokrat bolj levo. Situacija je slabša, zato se vrne na sidrišče in pravi, da obrneva. Tip z naveze za nama, odločitev potrdi. Pravi, da tudi on ne bo napredoval. Ker pleza že več kot pol življenja in je bolj izkušen, mu verjameva. Izmenjamo si še nekaj besed in nato družno vsi skupaj obrnemo. Pod slapom si izmenjamo še nekaj besed in sklenemo, da je bila predhodna otoplitev z orientacijo tega slapu preveč, da bi se zavesa tako hitro ponovno naredila, da pa bi slapu dodali kakšno oceno več. Ob povratku spremljava še Jano in Markota, a ju ne vidiva. Sprašujeva se, ali jima je uspelo?....

Jana je že pred odhodom v Cogne prelistavala vodniček in njen prst je obstal na Repentance Super. Ko je pogledala oceno, se je sama pri sebi nasmejala in zamahnila z roko, češ »pajade«. Kljub prvotnemu dvomu, je bil njun drugi slap Janina izbira in odločno je vztrajala pri tej smeri. Tako sta se suvereno lotila slapu in ob pogledu nanju s sosednjega slapu, sva bila z Aljažem verjetno prav tako vesela za njiju, kot če bi ga plezala sama. Jana in Marko poročata, da je bil slap res prava uživancija, o tem priča dejstvo, da je imela Jana kljub splezanim težkim raztežajem kot prva, vseeno čas pogledovati še proti nama v Monday Money in navijati za naju. Marko poroča, da mu je konec prvega in začetek drugega raztežaja predstavljal najtežji del, potem pa je ujel ritem slapa in bila je čista uživancija. Naklonina zmeraj v okolici 90°, kdaj malo manj in kdaj več. Za vse ostale guidote v slapu pa je bila zagotovo glavna atrakcija Jana in ne slap, saj so jo gledali kot da še niso videli punce. Poleg gledanja in občudovanja, ko je usvajala raztežaje kot prva, so ji na sidriščih čistili vijake, pomagali zlagati vrvi, držali cepine in kdo ve kaj še vse, medtem ko jo je Marko varoval spodaj. Smer sta uspešno splezala in zaključila s scenskimi spusti po vrvi skoz meglo.

Isti čas, sta se Aljaž Ž. in Matej kalila v slapu, nad katerim sta ju navdušila Jana in Marko, Lau Bij. Ker sta poročala o dobrih razmerah prejšnjega dne, sta se Matej in Aljaž odločila za ponovitev, a pravita, da takrat z Žiletom še nista vedela kako nemerodajna je naveza iz lokalne okolice Baške Grape, kjer se vzrejajo nadnaravni MŠKjevci. Kot se za zgodnje ure spodobi, sta polna kofeina krenila proti Lau Bij-u. Že na dostopu se jima je odpiral čudovit pogled na mogočno svečo (letos narejeno vse do tal) in "prečko bogov". Štart je neobetaven, led dovolj trd da bi za šraufe rabil kladivo, za povrh pa Matej kasira še en talar, ki mu lepotno popravi obraz. Poišče nekaj hookov, se pritožuje in zborba do sidrišča. Na vrsti je Aljaž, ki se je med plezanjem odločil za viseč glavni servis derez, da ne bodo škripale kot Hilux. Servis je mimo in Žile je že v prečki bogov, prestopa s sveče na svečo. Odpelje fenomenalno in potegne do konca smeri. Izstop je zalit. Sledi še zračen spoust po vrvi, ki je odlična prilika za vragolije v drugi rundi fotoshootinga, za tem pa že oba navita, a zadovoljna hodita na pivo.

Med tem časom, ko še nisva vedela za Aljažev in Matejev stand up v Lau Bij-u, in Janin ter Markotov uspeh, sva se z Aljažem S. vračala proti izhodišču in na poti srečala še Jakoba in Anžeta, skupaj se odpravimo proti Cogne, kjer nas že čakata Matej in Aljaž Ž.. Nestrpno čakamo še Jano in Markota in ko se odprejo vrata bara, nasmeški povedo vse. Uspelo jima je!!! Vsi si čestitamo, proslavimo, po analizi pa proti apartmaju, ker so lačne oči zahtevale 1,5 kg testenin. Malo druženja potem pa že novi plani za tretji dan.

V nedeljo se odločimo za malo poznejši štart, izbrali smo si smeri s krajšimi dostopi v dolini Valeille. Za razbijanje monotonosti, smo se za ta dan zmenili, da se pomenjamo v navezah. Tako je bil plan, da plezata skupaj Marko in Aljaž S., Jakob in Aljaž Ž., Matej in Anže ter zlata ženska naveza Jana in moja malenkost, vsaj tako smo mislili. Ko pridemo naslednji dan na izhodišče, se mora Jana predati. Kljub temu, da Repentance Super poje za zajtrk, so bile rane na petah ta dan prehude in razen, če bi lahko dala dereze na crocse, ni bilo možnosti za uspešen plezalni dan. Tako se na hitro pomenjamo in Aljaž Ž. ter Jakob me prijazno vzameta s sabo v Tutto Relativo. Krenemo s parkirišča, Aljaž S. in Marko proti Stella Artice, Anže in Matej proti Pattinaggio Artistico in tri gracie proti e Tutto Relativo. Na poti se z Jakobom in Aljažem že menimo, kako bi slap speljali, da bi lahko vsi plezali naprej. Zavedamo se, da bo trajalo precej dlje ampak želja po plezanju v vodstvu je pri vseh velika. Naredimo plan in prva naj bi vstopila jaz. Ker imamo pred seboj več navez imamo čas, da se v miru pripravimo. Že vsa opremljena in navezana stojim pod slapom, še čelado pa gremo. V trenutku ko uzrem prazen ruzak, se mi naredi cmok v grlu in rečem samo še, »fanta, nimam čelade«. Z žalostjo predam opremo, fantoma zaželim uspešno plezanje in krenem proti avtu, pred tem pa mi Aljaž Ž. še naroči, naj si izberem nov cilj in pridem nazaj s čelado. Fanta sta štartala v slap, vendar jima pozen štart in kup navez pred njima ni olepšal sicer zelo lepega 30-metrskega vertikalnega detajla čez zaveso. Težavnost je bila tudi znatno zmanjšana zaradi hookov in stopnic, ki so jih izdolble prejšnje naveze.

Medtem, ko smo mi trije štrikali, sta se Aljaž in Mare odpravila proti Stella Artice, vendar sta morala zaradi 10ih navez v slapu spremeniti cilj. Tako sta se odločila, da splezata Tuborga. Plezanje je bilo kratko in sladko, vmes pa je sonček poskrbel, da bi lahko plezala skoraj zgoraj brez, kar je sedaj že kar Rašiška tradicija med fanti. Ker sta v slapu uživala, sta imela ves dan čas spremljati še svečo v smeri Hard ice direct, ki predvsem Markotu ni dala miru.

V tem času, ko smo eni kolovratili, drugi iskali prazne slapove, sta Matej in Anže okrevala podlahti v Umetnostnem Drsanju. Tudi tu gneče ni manjkalo, tokrat so na potezi Švicarsko-Ruski trojčki, ki zabijejo večpasovnico. Med kramljanjem in ob zanimivih zgodbah ugotovita kako je svet majhen.

Čeprav v tem času uživam z Jano na kavi, imam nekje v glavi še upanje za zadnji slap tega tabora. Tako nestrpno čakam klic katere izmed navez, da bi še nekaj splezali. In končno, Aljaž Ž. se pojavi na zaslonu in že me z Jakobom vabita na sendvič v Patinaggio Artistico. Jani sem neizmerno hvaležna za družbo istočasno pa s hitrim korakom krenem v isti klanec kot pred parimi urami. Nekje med iskanjem duše in sopihanjem se sprašujem, kdo komu dela uslugo. Ali Aljaž Ž in Jakob meni, ki me prijazno čakata ali jaz Aljažu, ki neumorno nabira smeri za alpinista. Kakorkoli, obrnemo se proti slapu, Aljaž med tem že dokumentira vsak najin korak z Jakobom in že smo pod smerjo. Zmenimo se, da plezamo polne raztežaje, Jakob se sprva velikodušno odreče plezanju naprej in tako si z Aljažem razdeliva smer. Še preden se dobro navežem na sidrišče, Aljaž že pika po slapu in Jakob varuje. Po raztežaju in pol se zamenjava in napredujem jaz naslednje tri raztežaje. Ker je vmes tudi raztežaj snega, si fanta popestrita plezanje s kondicijskim tekmovanjem v hrib in ustvarjanjem naslovnice za Lidl. Ko le pridemo do sonca, pred zadnjim raztežajem si Jakob vseeno zaželi plezanja naprej in tako zaključi slap. Na vrhu pa naju že pričakujeta Slatki in Matej in ugotovimo, da se pa včasih vseeno splača it plezat ob 12. uri. Sestopimo po poti na analizo, kjer nas že čakajo Jana, Mare in Aljaž S..

Ko si ob devetih le privoščimo kosilo, ob kili in pol riža z curryjem debatiramo in rešujemo svet, Markota žuli sveča, ki jo je občudoval. Se pozna, da ni plezal z Jano in je lepe razglede iskal drugje. Kmalu se ob pogumu vršičkov naredi plan in Jana, Jakob, Aljaž Ž. in Marko se odločijo, da pred odhodom poskusijo še z napadom na Hard Ice Direct.

Naslednji dan, ko navezi pred zoro že odideta, se ostali prvič zbudimo v soju dneva, pospravimo in odhitimo na martinčkanje ob kavi v Aosti. Medtem ko se mi mučimo z usvajanjem rogljičev, nam navezi sporočita, da se sveča ni dala. Kljub temu smo sklenili, da je bil vikend več kot uspešen, zadovoljni in veseli smo se tako odpravili pici in domu naproti. Projekti pa še ostajajo in se bomo z veseljem še vrnili.