Ice is nice 2 – Tečajniška Mlačca

»Letos je v Mlačci ledu precej manj kot ponavadi«, se glasi Brdijev mail. Morda ne najbolj atraktivno za bolj izkušene rašičane, za tečajce pa vendar, bolje mlačna Mlačca kot alpi šola brez lednega plezanja! Po neuradni izvidnici preteklega vikenda (poročilo by Miha) je tako v soboto, 25. januarja, napočil čas še za uradno turo – po visoki udeležbi sodeč kar eno od bolj pričakovanih.

Na parkirišču smo se zbrali že malo po 8. uri in se skozi (s travo obdano) Ledeno kraljestvo sprehodili do glavnega prizorišča. Inštruktorji niso izgubljali časa in so hitro poleteli po ledu navzgor ter napeljali pet smeri, pri spustu pa rušili ledene formacije dvomljive strukturne integritete. Prizor padajočega ledu je kar uspešno tekmoval za našo pozornost, medtem ko nam je Roman že razlagal teorijo lednega plezanja.

Med praktičnim delom smo se med drugim prepričali, da abalak v dobrem ledu res drži, tudi če ga stolčeš skoraj do fundamenta. Vijake smo zavijali brez večjih težav, pri bolj sofisticiranem manevru odvijanja vijaka z vrvjo pa se je bolj zatikalo. Bi blo še za zvadit 🫣

No, smeri so bile napeljane, in težko pričakovano vihtenje cepinov se je lahko začelo! Gibanje je drugačno kot v skali, in ker smo bili večinoma čisti začetniki, so s tal prihajali pogosti nasveti glede previsokega postavljanja nog, nagiba stopal ter seveda pravilnih zamahov s cepinom (ali pa celo »Kaj nabijaš, sej maš povsod luknce že pripravljene« 😛).

Na top rope psiha ni problem, tako da smo imeli veliko svobode glede igranja in poskušanja različnih gibov. Vsesplošno navdušenje je bilo tako, da so tudi tople hrenovke le s težavo šle v promet 🌭

Celo kot nekdo, ki je v alpi šolo prišel z določenim skepticizmom glede zimskih aktivnosti (beri temperatur), zdaj bolje razumem, zakaj bi bilo vredno zmrzovati na štantu, da nekaj takega doživiš še v kakem impozantnem naravnem slapu. (Podlaga za to je tudi uspešno prestano bivakiranje v snegu. Ej, ta program alpi šole je pa kar smiselno zastavljen 🤔)

Kot pa se za novince pričakuje, so bile roke proti koncu dneva vedno bolj navite, in tudi če bi ostali dlje kot do štirih, bi redko kdo še vztrajal. Ledu je bilo torej za prvo pokušino čisto dovolj. Velika hvala Romanu, Brdiju in ostalim inštruktorjem za organizacijo in predajo znanja!

V glavnem, navdušenje tistih, ki so poskusili že prejšnji vikend, se je izkazalo za več kot upravičeno 😁