Predbožični Dolomiti

Prvotna ideja je bila turno smučanje v Dolomitih, a bolj kot se je približeval dan odhoda, bolj je ta ideja postajala neresničnost. 30cm svežega snega brez podlage ni pomagal čisto nič, je pa naredilo veliko bolj božično vzdušje.

Če že ni bilo snežne podlage je bil vsaj led. Začela sva z Lujanto, kjer sva sprobala kako nova ledna orodja in nabrušene kline delujejo v ledu. Vse je šlo hitro in brez problemov. Nadaljevala sva z Demoklejem, kjer sta nizka temperatura in tekoča voda poskrbeli, da je oba premrazilo v roke. Na štantu v votlini si jih ogrejeva, vendar posledice so ostale, saj naju je izstop čez svečo kar pošteno zdelal v rokah. Vseeno plezanje je bilo res uživaško, led je bil pa tudi super za najine standarde.

Vse super, samo midva še bolj uživava v bolj ekstremnih/norih turah, zato se odločiva da probava kakšen bolj nor slap v dolini Vallunga. Izbire ni bilo veliko, saj 6ke ali M6ke nisva imela še želje plezat naprej. Izbereva si Dlacion di Droc. Prvi problem, ki je nastal že takoj pri avtu je bila brutalno nizka temperatura (-15), ki je tudi hoja v začetku ni mogla povišati. Naslednji problem pa je bil kopen dostop po grapi do omenjenega slapu. Kjer bi moral biti snežni ali ledni skok je zdaj drla voda. Za nama prideta še dva avstrijca in skupaj obrnemo. Vprašam ju, če poznata tukaj kakšen slap s primerljivo težavnostjo in eden od njiju z nasmehom odgovori nazaj “Zauberflote”. Z Jano si misliva svoje in skleneva, da greva na sprehod po dolini. Opazujeva res lepe barve slapov v oranžno črni skali z modrim nebom za ozadje, skratka vrhunsko. A nizka temperature je ostajala, Jani je zmanjkalo jopic in puhovk, ki bi si jih lahka dala gor, meni pa rokavic, zato obrneva nazaj proti toplemu apartmaju. Zadnji dan je prinesel bolj humane temperature (-8), tako da še v temi odrineva iz parkinga proti Jumbo Jet-u v Vallungi. Pot sva si prejšnji dan ogledala, tako da sva znotraj časovnice in z gaženjem dosegla začetek smeri. Nizke temperature so povzročile na mestih zelo trd led, kar je posebej občutila Jana. Po prvem lepem cugu (če odmislimo kložast sneg na izstopu iz vertikale) je sledila dolga prečka in nato še nekaj lahkega poplezavanja po ledu. Prideva do sveče, ki je od bližje še bolj impozantna. Začnem plezat v diagonali na zunanju stran sveče, tam me zalije tuš, takrat pogledam dol in me kar stisne, saj sem bil kar krepko nad tlemi. Plezam naprej, hooki so dobri, vendar v bolj tankem in prozornem ledu to niso najboljši pogledi za oči. Velika razčlenjenost ledu mi je še najbolj delala probleme pri zavijanju vijakov, saj ni bilo prostora ali pa sem takoj naletel na zrak v ledu. Poleg tega je bil led trši tukaj in so se vijaki težje zavili v led. Plezam še višje, da uidem tekoči void. Takrat se zazrem gor, kam me vodi sveča in opazim več lednih zaves, ki se vijejo nad mano. Za trenutek se ustavim, ugotovim da te ne-najbolj debele zavese pomenijo plezanje v previsu in brez pomislekov rečem nazaj Jani, da bom obračal. Pri sestopu v dolino debatirava kakako je bilo fajn in da se je vse dobro konačalo, medtem se pa na hitro pooblači in začne močno snežiti. Prava zimska pravljica v dolini naju pospremi do avta in nato tudi doma, ko pri Nanosu naletiva na še bolj silovit snežni metež.

All in all, led je lep in veva na Kateri stvari Morava trenirat do naslejič. Cilji so pa tudi že določeni :)