Bivakiranje v družbi polne lune

Po enomesečni pavzi smo tečajci končno dočakali še eno skupno turo, sedaj je na jedilniku zima. Bolj natančno zimska pohodna tura z bivakiranjem.

Naš podvig se je začel zgodaj zjutrjaj v Zadnjici. Tu smo se (nekateri še zaviti v deko) do konca ture poslovili od občutka toplote. Že tu se je (po velikosti nahrbtnikov) videlo kdo bo trpel na poti in kdo ponoči. Polni veselja smo se podali na pot do Prehodavcev. Lep del poti nas je spremljala ena večjih slovenskih sten - stena Kanjavca. Sneg je bil nepredelan, pot nezgažena, nahrbtniko težki. Med potjo so bili okoliški vršaci večinoma v megli, le tu pa tem je kakšen pokukal izza oblakov. Po pribljižno petih urah smo prišli na cilj, kjer nas je pričakalo sonce. Božansko. Po kratkem oddihu je sledila kuharija in izdelava bivakov. Kaj hitro je padel mrak in smo se odpravili spat, nekateri v zimsko sobo, nekateri pa v svoje bivake oziroma, kot so jih nekateri poimenovali, “krste”. Noč je bila zaradi lune svetla kot dan, ko bi le tudi tako topla bila…

Zjutraj smo se zbudili različno dobro naspani, nekateri so poročali o dvanajstih urah trdnega spanca, drugi o skromnih treh. Kljub temu pa smo se vsi skupaj podali na isto pot - na Kanjavec. Dan je bil zares lep. Kljub časovni omejitvi se nam je prav vsem uspelo primajati na vrh. Čakal pa nas je seveda še dolg spust v dolino. Na koncu sestopa nas je mati narava počastila tudi z božansko kuliso barv, ki so se odbijale od okoliških vrhov, v naše utrujene, dehidrirane oči. Res je bilo lepo, vendar v tem trenutku si je telo želelo zgolj stol, dunajca in toplo peč.

A kaj kmalu so se nam želje uresničile. Vikend smo namreč zaključili z večerjo v gostilni Jožica, kjer smo za sladico dobili kaj drugega kot analizo ture. Ugaunem mel smo se lepo, tudi če se iz naših skremženih obrazov na trenutke to ni dalo razbrati.

Iskreno se zahvaljujemo vsem pedagogom in pridruženim za izkušnje in znanje.