Biokovo express

Ker sem hotela malo stran od pakleniske guzve, je Mitja ze pred casom predlagal Kalymnos. Kalymnos poznavalci mi povejo, da novembra nimaš tam kaj delat, razen, če na otok plavaš in tam plezaš proti vetru. Izkaže se, da to ni čisto res, pa vendar naposled pristaneva daleč stran od grškega plezalnega raja. Ugotoviva, da se nama ne da študirat logistike, da se nama ne da vozit več kot 5-6 h in da ne bi najemala avta. Biokovo je samo 2h dlje od Pakle, skombiniramo se še z Evo, ki jo odstavim v Pakli in skupaj zlezeva njeno prvo samostojno smer (Flex&Rex), ko poberem Mičota in to je to. Nikomur se ni dalo študirat smeri, zato sva si cilje izbirala proti. Tudi apartma v Baški vodi sva izbrala bolj naključno. Izkazalo se je, da je nekako na aritmetični sredini vseh sektorjev, kar pomeni maks. 16 min vožnje v eno smer. Sicer je vožnja ponekod v stilu Jermance in so se meni noge bolj tresle za volanom kot med plezanjem, ampak ok. Človek se navadi in slabo pozabi. Debitirala sva v Vrisovih glavicah - Sretan put za ogrevanje, kjer sva našla tudi eno POT navezo. Smer ne gre ravno po skici, -VI detajl (v sicer 4b smeri) je prav prijeten, vmes človeka prime, da bi malo poplel in okopal. Zadeva spomni na vipavske dolge lepotice. Je pa skala prijetno hrapava in čvrsta ter prav nič zlizana, sonce nažiga in sestop obljublja trajno obrabo kolen. Drugi dan se malo bolj zgodaj (ker naju je pač na dostopu res kurilo) zaženeva v Mali Borovac. Sicer obstaja označena pot, ampak midva sva jo očitno namerno zgrešila, ker naju pa nihče ne bo omejeval (ja, Mičo je orientacist). Dan začneva s Superpanoramiko, ki dodobra upraviči svoje ime in 2h iščeva naslednjo smer, se vmes zaženeva v Schiena della ballena (kitov hrbet), ki žal tudi dobro nosi svoje ime. Po prvem cugu obupava in najdeva nov cilj, iz katerega izplezava ravno ob sončnem zahodu. Ugotoviva, da sta težavnost in navrtanost odvisni od opremljevalcev smeri. Tu naokoli so namreč vrtali Avstrijci, Madžari, slavni Pezzolato in hrvaški alpinisti. Če primerjam s Paklenico, bi rekla, da je skala ostrejša, smeri manj zlizane, dostopi in sestopi bolj divji in daljši, občutek pa vsekakor ne turističen. Tudi klasičnih smeri je veliko, pri marsikateri manjka skica. Vodniček za Hrvaško nama niti ni prišel prav, sva se poslužila kar https://www.plave-gore.com/index.php. Vsekakor bi šla še nazaj, sploh, ker so smeri nekoliko daljše (do 400m). Zaključila sva s (slovenjeno) Svinjo bradavičarko v Mosorju nad Omišem, ki je navdušila z roženičastimi našraufki (zgledajo kot navrtani/prilepljeni oprimki) in špancirjem ter pivom v Omišu. 

Plezala Mičo in Tjaša:

31. 10. Sretan put, Vrisove glavice, Biokovo, 4b z IV- detajlom, 300m

1. 11. Superpanoramika, Mali Borovac, Biokovo, 6a, 200m

1. 11. Rupova banda, Mali Borovac, Biokovo, 5c, 150 m

3. 11. Warthogrock, Ilinac, Mosor, 5b+, 130 m