Via Weiss ali skala je jeseni še zelena

Ko smo že mislile, da je skalnemu plezanju za letos konec... smo ta vikend ugotavljale, da se še vedno prileze marsikam - na sonce, v suho skalo. Malce bolj hladno, ampak po prvem, morda drugem raztežaju na to že gladko pozabiš. 

Odpravile smo se ne prav zgodaj, okrog 7h zjutraj iz Kranja, ker je bila prej še tema in megla (že cel teden). Celo pot do Viške planine smo gledale v meglo, slano in minus nekaj stopinj. Skoraj bi nas zaustavila rampa na spodnjem parkirišču, pa smo ugotovile, da se jo da zaobit :) In takoj, ko smo se dvignile na planino - čisto nebo in šajba do konca. Malo se nam je mudilo, ker vseeno je dan kratek, in imamo kar nekaj metrov za se povzpet. 

Pri koči Corsi v frikališču smo srečale nekaj plezalcev, v smeri in bližnji okolici pa le kozoroge. Milina.

Blizu koče štartamo za Beljaški stolp.

Smer nam je tekla gladko in je bila ravno prav lahka /težavna, glede na to, da je bila izziv tudi hladna skala. Linija se je na sonček pokazala na zgolj enem sidrišču (cenimo). Tudi glede na oceno se nam je plezarija zdela razmeroma lahka - štirice nam niso pokazale preveč zobkov, prva dva raztežaja, ki sta ocenjena 4-5 pa sta navrtana. Original del smeri sicer poteka malo bolj iz desne, in ni navrtan, novejša verzija pa je bolj direktna in ima prvi del navrtan. Nam je ta dan prirejena verzija čisto odgovarjala.

Celo smer smo uživale, plezale smo približno 4 ure in za nagrado smo si priplezale enega najlepših razgledov v Julijcih. 

Sestop, ki nas je zaradi nepoznavanja skrbel, je bil jasen in dokaj preprost. Prvi in drugi skok je možno preplezati ali abzajlati, pri tretjem skoku - 25 m abseilu pa je kline zanj moč zlahka najti. Nekaj grušča, za tem pa sledi prijetna potka, označena z možici. 

Tema nas je ujela šele proti koncu poti navzdol, tako da smo jo ravno prav odnesle :) Zahvale za takó suho turo novembra pa gredo globalnemu segrevanju. 

Via Weiss: IV/III, 350 m

V malem rašiškem vlakcu smo plezale: Špela - Timea, Tjaša - Nika