"Upam, da boste odnesl' znanje, ne pa tud' opreme"

Tečajniki smo oktobra polno zaposleni. Vikend po "spoznavni" turi smo naše jeklene konjičke ponovno natlačili s plezalno in kemping opremo in v GPS vtipkali koordinate Kampa Tura. V soboto, 26. 10., smo pogumno zakorakali v šoder in šavje novega alpinističnega poligona v Vipavi in v dveh izmenah vadili vse, kar je za nas, zelene in vedoželjne, novega o gibanju naveze (torej pač vse). Na poligonu smo gurtne okoli matičark zvijali v bičeve vozle in ustvarjali sidrišča, plezali kot prvi in kot drugi v navezi ter se spuščali po vrvi skozi nekaj, kar je spominjalo na botanični vrt iz Temuja. V skalo smo zatikali vse, kar se v skalo zatikat da, poslušali pevske sposobnosti različnih klinov ter Fernčeve modrosti, kot denimo "Mal sreče človk more met v aplinizmu" in "Zdej, če js tle dol iz stene padem, to ni preveč dobr za zdravje, a ne." Statistično gledano, sploh v primerjavi s tečajniki prejšnjih let, imamo neverjetno srečo z vremenom, tako da so bile vse pelerine in dežniki z nami samo za trening kompaktnega pakiranja nepotrebne ropotije v nahrbtnike (pa vendar, če vsega tega ne bi imeli s sabo, bi bili po Murphyju nedvomno mokri do gat). Ko smo ob pijači pod steno zanalizirali dan, smo v polmraku na plano potegnili žar, kitaro in pesmarice ter zakurili ogenj, okrog katerega smo se družili bolj ali manj pozno v noč. Dodobra naspani (čeprav smo debatirali, kateri krog Dantejevega pekla si zasluži tisti, ki si je zmislil premik ure na zimski čas) smo v nedeljo v četici odkorakali pod Steber (4c, 95m), za večino prvo večraztežajno smer, ki smo jo splezali v trojnih navezah z našimi krasnimi vodjami navez. V lokalčku kampa smo se po sestopu ob debati o tem in onem okrepčali in sporadično odkapljali proti domu, tisti najbolj zagreti pa še frikat v bližnja plezališča.

Vikend za vikat!