Pedagoška tura, Potočnik-Tominšek

Ob toplih jesenskih barvah in vedno krajših dnevih na odseku pod streho spravljamo še zadnje izpitne in (po novem) pedagoške ture.

Gapy in Blaž sta v torek porihtala v Jerebici, jaz in Aljaž pa sva šla v nedeljo odkljukat še pedagoško turo zanj in sicer v Potočnik-Tominšek v spodnjem Rokavu.

Štart iz Ljubljane oz Radovljice v temi. Štart v vratih v precej mizernem ‘vremenu’ (gosta megla, tema), dobr za trenirat motivacijo. Parkinga nisva plačala ker sva rebelde in se fajtava proti mašini pohlepnega kapitalizma.

V minutah predno je sonce pogledalo čez rob Rjavine je Aljaž komentiral “če bi slikal s fotkičem, bi moral saturacijo znižat, ker drugače slika ne bi zgledala resnična”. Barve, ki sta jih naslikala jesensko sonce in rumeno-oranžno-rdeče listje so bile res nekaj drugega.

Sicer pa sva napredovala hitro in tekoče. Ob primernih točkah sva si vzela nekaj časa za kakšen pedagoški nauk, preverjanje znanja in deljenje znanja. Kot je bil tudi namen ture.

Ko se je 'malo bolj postavilo' sva ogrela ramenske obroče desnih rok z zabijanjem in izbijanjem klinov. Da kandidat zabije klin, ki ga ocenjevalec ne spravi več ven, je vsekakor plus točka.

V zgornjem delu smeri sva se malo lovila kar je očitno standard. Kasnejša analiza je pokazala, da sva detajl (kamin, III, 20 m) obvozila po platah 30 metrov bolj desno, ocena in dolžina enaka.

Ob enih sva stala na vrhu spodnjega Rokava. Med vrhovi in v dolini so se vili in podili oblaki in megle. Kljub temu nama sonca ni manjkalo. Predvsem nama je pogled vleklo proti bivaku II in Dovškemu križu kjer so imeli Brdijevi tečajniki spoznavno turo. Na bivaku sva vidla par ljudi in slišala psa ampak o rašiški četici ne duha in sluha. Brdi mi po telefonu sporoči, da so že na pol poti dol. Počervinc se ne zajebava. Ok, očitno četice za pir ne bova ujela. Sestop je še dolg.

Na vrhu si pogledava razglede, poimenujeva okoliške vrhove, aljaž stolče petrol sendvič in posname nekaj storijev. Jaz pa zgrizem svoje sardine in izsilim 15 min powernap na sončku, da kompenziram neprespano noč.

Kandidat me začne že priganjat in ok greva. Med sestopom proti kotlom premlevava alternativne možnosti sestopa, morda proti bivaku dve. Odločiva se za klasiko: čez Škrlatico in po markirani mimo bivaka IV.

Sestop se vleče kot čreva, kot so že vsi napisali. Najbolje prešaltat v nek autopilot mindset in sam hodt dokler ni konc. Dan je bil presenetljivo topel zato je vode že zdavnaj zmanjkalo. Ture sva se lotila v visokih gojzarjih (komot bi jo opravila v aproačih), vmes cuzala nekaj kapljic, ki so curljale iz skale. V dolini sva bila ob 17:30. Za celo turo sva potrebovala 11 ur, za sestop 4 ure.

Zadnji dolgovi poletja poravnani, zdaj pa čakamo Mičotovo novembrsko orientacijsko akcijo 😊