Ena gor, dve dol, pladenj štrudla in novi frendi (prijatelji)

Pisal se je 12. oktober, ko je prek dvajset nadebudnih tečajniških glav okupiralo parkirišče v Črnem Kalu, se okrancljalo z vsemi frikovskimi pripomočki in v četici odkorakalo pod bolj ali manj zlizane smeri. Po krajšem predavanju in demonstraciji relevantnih manevrov smo se poparčkani pogumno lotili ponavljanja pravilnega vpenjanja kompletov, s tremo pod pozornimi očmi inštuktorjev in SP-jevcev vadili prevezovanje in odločno zakorakali (poplezali) oddelat izpite, ki smo jih bolj ali manj uspešno opravili. Preostanek dneva v plezališču je minil v znamenju odpiranja projektov ali bolj ležernega poplezavanja po lažjih ocenah.

Kasneje smo v kampu Vovk, ki nas je že drugi vikend zapored (po festivalu alpinizma) hvaležno sprejel, zakoličili šotore in zapalili žar. Poleg raznovrstne grill ponudbe, ki bi verjetno nahranila še vsaj polovico okoliških prebivalcev, sta bili zvezdi večera nedvomno pladenj sočnega štrudla in posode čokoladnih brownie-jev. Čas smo si krajšali ob besednih in miselnih igrah, ki so nekatere zabavale, druge pa bolj frustrirale, in vsesplošnem spoznavanju udeleženih. Greli so nas ogenj ter polni želodčki, nove prijateljske vezi pa so se pletle še bolj, kot so se vpletale osmice na izpitih.

Naslednji dan smo se po obvezni jutranji kavici ponovno oprtali z vrvmi, kompleti in vso ostalo težo ter se sprehodili v Osp. Nekateri so še pridno vadili za izpite, ostali pa smo brusili plezalke in blazinice na izbranih smereh. Smeha, medsebojnih spodbud in gumijastih bombonov vsekakor ni manjkalo. Vreme nam je bilo nadvse naklonjeno, da se v skali nismo upepelili (čeprav je ob sprva žgočem dopoldanskem soncu kazalo na to možnost) in da smo dan dodobra izkoristili. Zaključili smo s pijačo pri Vovku in se polni vtisov svoje prve skupne frikovske ture en za drugim odpeljali nazaj proti Ljubljani.