Ko višje ni razmere ...

V septembru/začetku oktobra sem splezala nekaj smeri, o katerih sem razmišljala še čisto po tečajniškem stažu in tu in tam, ko je bil višje sneg ali dež. Iz istega razloga (vremenske neprilike, nevrhunsko počutje) pa se je le pokazal primeren moment. Apetiti pa so še vedno plavali malo višje, v južnih stebrih Kamniških in Julijcev.

Septembra sva z Mitjo splezala Spominsko smer Milana Čerina in Avrikelj, za prvo lahko rečem, da je del, ki se ga pleza, super in sedaj razumem vse slavospeve na račun postavljanja varoval in bomba kompaktne skale, škoda je le, da se dejansko pleza kake pol smeri. Za drugo bi se strinjala z modrovalci, da bi bilo pošteno oceni pridodati kako številkico. Je pa tudi res, da če bi bila bolje frikovsko vplezana (kar bojda kaže na dobro letno sezono, se tolažim), bi v njej verjetno manj travmirala. V steni sva naključno srečala še Evo, Špelo R in Brdija, ki jih je tekaška prireditev okoli Kranjske gore odpogumila od plezanja v NŠG-ju. Sledila je vesela rašiška analiza pri koči.

Tudi septembra sva se s Špelo lotili Nikolajeve, ki je bila v mislih že več kot leto, ker pa je bilo psihofizično počutje nevrhunsko, sva splezali le prvi del, po gornjem šavju za plezanje parih metrov 4kice se nama ni dalo preganjat. Ja vem, Matko bi rekel, da to ni splezana smer. Ker sem pa vmes zašla v Tinetovo in jo malo začinila, bi vseeno rekla, da je bil podvig tega dne plezalsko nečemu podoben in ni šlo zgolj za ljubiteljsko hortikulturno sprehajanje s puljenjem zelenja. Bi pa priporočila kako motiko za zraven, ali pa cepin za isti namen, hehe. Največji izziv tega dne je bil ignoriranje totalno neduhovitih seksističnih in seksapolnih izjav naveze hrvaških kolegov v sosednji smeri. K sreči se je s težavnostjo cugov njihova glasnost zmanjševala. Dol sva malo odabzajlali in malo odskremblali (upam, da gospa Torkar Papež ne bere tega).

Apetiti po sobotnem alpinističnem festivalu so bili sicer večji (Via Weiss v Beljaškem stolpu), vendar so načrte prekrižale snežinke (in v nasprotju s pričakovanji ne maček, hoh hoh). S Špelo sva pristali v Čavnu (ja, tam se pleza ;) in splezali Avrikelj po priporočilih Maje s ČAO-ta, čeprav sva imeli v planu Smer malega Mihe ali pa Krvavo. Večjih presenečenj tu ni bilo, razen tega, da sta edina navrtana štanta tam, kjer hodiš (upam, da za GRS). In da sva imeli kako uro uverture do pod smeri. Po opisih se nama je pač vse zdelo prehitro in preblizu. Sicer pa klini na gosto kot v plezališču, štanti super, skala tudi, razen tam, kjer je krušljiva. Brez hoje (po travi in markirani poti) bi bila to super smer. No, zaradi razgledov in fotogeničnih skal pri sestopu se mi zdi smer še vedno super.

21. 9. 2024, Spominska smer Milan Čerin, Ratitovec, V/VI, 120 m, soplezalec Mitja Kelemen

21. 9. 2024, Avrikelj, V+/IV A0, 120 m, soplezalec Mitja Kelemen

29. 9. 2024, Nikolajeva smer (1.del), Podraška tura, IV/III, cca. 150 m, soplezalka Špela Kadunec

6. 10. 2024, Avrikelj, Čaven, V/IV, 150 m, soplezalka Špela Kadunec