Konec (poletja) dober vse dobro…

Med piknikom za rojstni dan nečakinje v večernih urah sedim pod košato lipo nekje na Koroškem… Zasliši se klasični „Ja kar mal se bo treba ogrnit ane?“, ki neizogibno napoveduje začetek konca dolgega in vročega poletja.

Že v četrtek na ferajnu sem se z Niko in polpridruženo članico Timeo pogovarjal o Igličevi v Mali Rinki, ki sta jo načrtovali z Erikom. Ko pade povabilo, da iz ene trojne naveze naredimo dve dvojni sem takoj za. Za nedeljo je sicer kazalo na večerne nevihte, a ker je šlo za dokaj predvidljivo in vnaprej napovedano fronto, ki bo verjetno zapečatila usodo letnega časa, smo se sprijaznili s tveganjem in se odločili za zgoden štart. Ker sem že na pol v tistih koncih se dogovorimo, da jih v nedeljo zjutraj pričakam v Logarski. Preden se zleknem v avto v povsem jasni noči polni zvezd in ob oglašanju divjadi še enkrat več občudujem ta magični kraj.

Zjutraj pokonci… spakiram spalko in ležalko, med zajtrkom na parkirišču pa opazujem severno steno Planjave – tudi sem bo še treba! Prileti SMS… nekaj v stilu: „Mi smo se morali vrnit nazaj do Brezovice po pozabljene dostopne čevlje. Lahko greš še nazaj spat, smo šele v Kamniku.“ Kasneje izvem, da so se obračali, ko so bili že skoraj na Črnivcu. 

Z dobro uro zamude štartamo z dostopom. Do Okrešlja še gre, malo manj prijeten je vroč pristop proti Turskemu žlebu, ki je po nedavnih neurjih povsem neprepoznaven – tisto lepo melišče po katerem si lahko sestopal kot po oblačku je nadomestila globoka hudourniška struga polna velikanskih nestabilnih skal in s povsem zbitim šodrom. Zatrep kjer se začne smer je tudi povsem razkopan in sprašujemo se kako je moralo izgledati med divjanjem neurja.

Začnemo s plezanjem in hitro napredujemo po smeri. Plezamo izmenično, na sidriščih si večkrat delamo družbo. Nika in Timea z nekaj spodbude vsaka svojo navezo suvereno popeljeta tudi čez detajlni raztežaj smeri. Baje njuna prva V-ka v vodstvu. Prečka v kompaktni skali je res lepa a kar zahtevna – dobrih dvajset metrov konstante in izpostavljene plezarije.

V naslednjem raztežaju zaradi slabše skale in težje orientacije potegnemo neko čudno varianto in že smo pod zadnjim resnim plezalnim delom smeri, za katerega Mihelič pravi, da se po njem sprašuješ, če si že kdaj plezal lepšo štirico.

Strme in bele plati res izgledajo lepo in skala je zopet boljša - Nika se med plezanjem še pohvali da vse kar prime drži. Le nekaj minut kasneje se ji iztrga oprimek, zavrti jo v osi in padec je neizogiben. Sledijo kriki, medtem ko med prevračanjem čez steno poizkuša omiliti posledice. Klin zdrži, sključena obvisi v steni dobrih deset metrov niže. “Živa sem! Ampak tole pa res ni bilo v redu”, so njene prve besede medtem ko jo spuščam do vmesnega sidrišča.

Buške in odrgnine, malo slabosti zaradi šoka ter bolečine v stopalu… nekaj za popit in pojest nato pa stisne zobe in ker se s Kamniške strani že nekaj časa preliva vedno gostejša megla se strinjava, da je treba čim hitreje naprej. Zadnje raztežaje pohitiva in kmalu sva na vrhu. Veter brije in dež je vedno bliže. Nekaj časa čakava na Erika in Timeo, ki sta ubrala daljšo varianto nato pa kreneva proti dolini – saj naju bosta ujela po poti. 

Pot si krajšava z zanimivimi debatami, pri Okrešlju naju ujame dež in previdno sestopava. Malo nad kočo pri parkirišču se zasliši žvižganje, nekaj deset metrov zatem kitara – nekdo igra Patience od Guns´n Roses – srečno sva dol.

Usedeva se in naročiva pijačo, medtem se ulije kot iz škafa, soseda pa preigravata klasike taborne muzike – pri nekaterih se jima malo pridruživa. Slabe pol ure zatem do gat premočena prispeta Erik in Timea. Smejimo se, delimo vtise o vzponu… konec dober, vse dobro.

Na poti domov se med razglabljanjem z Niko spomniva tudi na Matkota, ki je na nedavnem ferajnu razlagal kako nevarno je, ko se že vidiš iz smeri in pade fokus. Tokrat je bila šola na srečo zelo poceni.