V dobri družbi pot (pre)hitro mine

Študenti, samozaposleni, brezposelni in tisti z dobrimi šefi imamo prednost, da so nam gore lažje dostopne tudi med tednom, ko se po cestah in vrhovih ne valijo množice ljudi.

V ponedeljek tako soferajnovce pobaram, če bi kdo plezal v sredo in kaj hitro prileti prva ponudba. Direktna v Špiku – ni prav veliko za razmišljat, da bo le vreme zdržalo. Prepričam se še, da že prej dogovorjeni navezi res ne bom v breme in v torek zvečer se z Mifijem že peljeva proti Gozd Martuljku. Ob premlevanju (pod)načelniških tem  sva hitro pri prijazni teti, ki ureja Bivak pod Srcem in prevzameva ključe. Benjamin se pripelje iz zamejstva in s tem elegantno rešimo še logistiko različnih dolin dostopa in sestopa.

En dva tri smo pri bivaku, povečerjamo in ugotovimo, da sta 2/3 sendvičev ostali v Ljubljani in Celovcu. V redu bo… saj imamo dovolj zaloge v obliki integriranih maščob in sladkarij. Odlično prespano noč kronamo s kavico in lahkim zajtrkom. Mifi med kremženjem opravi z detajlom dneva; instant kosmiči z umetnimi sladili mu ne gredo ravno z užitkom po grlu.

Malo pred sedmo smo na vstopu med Zeleno glavo in glavnim delom severne Špikove stene. Letimo po grapi in premagujemo skalne skoke in zapore. Čeprav v jutranjih urah že čutimo soparno ozračje. Prestopimo škrbino in ob Mifijevem opozorilu o mnogih nesrečah v tem delu smeri previdno a učinkovito nadaljujemo s poplezavanjem. Pri iskanju prehodov nam je glavno vodilo: “Kaj bi tu naredila Mira?”

Naenkrat se stena postavi malo bolj pokonci. “Saj to še ne more biti Dibonova polica”, si rečemo, a za vsak slučaj se vseeno navežemo. Benjamin potegne dva krušljiva raztežaja, po katerih se nam potrdijo sumi, da smo že precej nad polico in sprašujemo se kdaj smo sploh premagali spodnji del stene. Privoščimo si požirek vode, se dobro orientiramo in v enem lepem, pokončnem a malo zelenem raztežaju se znajdemo nazaj v originalni smeri. Nad nami se odpre slavna zajeda in s tem plezalno zahtevnejši del stene, ki si ga v dobri veri razdelimo približno na tretjine. Kot tretji pride na vrsto Benjamin a po lepem previsu kaj hitro zaključi z vodenjem… spet smo se znašli dva raztežaja višje kot smo predvidevali in do vrha nas loči le še idiličen prehod skozi okno in poplezavanje do vrha.

Med plezanjem je Mifi večkrat omenil dolg in tečen sestop skozi Kačji graben na katerega se na vrhu mentalno pripravljamo ob enem sendviču, sladkem latte macchiato, opazovanjem okoliških vrhov in debati o skalaškem trojčku. No… mentalna priprava je bila odveč. Poldrugo uro kasneje svoje pregrete ude namakamo v Pišnici, še pol ure kasneje pa pred Jožico opazujemo, kako se nad Špikom zbirajo nevihtni oblaki. “A ni noro, da smo bili pred dvema urama še tam gor?”

Za nami je eden tistih plezalnih dni, ko se do potankosti poklopi prav vse kar se lahko, ostanejo pa izključno lepi vtisi. Zdi se mi, da prav takšni vzponi utrjujejo temelje za udejstvovanje v alpinizmu in so velika protiutež vsem trenutkom, ko mi v zimah na sidriščih zmrzujejo prsti ali ko se v kakšni temačni sivi steni prikrade občutek strahu, nemoči in poredko tudi vprašanje kaj nam je vsega tega sploh treba.

Še več takšnih dni!