naŠpikana Direktna

Linija je že dolgo na vrhu seznama želja, najbolj zaradi zimskih ponovitev in dejstva, da se nahaja v Martuljku. Smer je dolga in naporna, zato se z Jano odločiva prej splezati kaj malenkost krajšega za trening. 3.8. se odpraviva v Dolomite in splezava 608m dolgo smer v Parei dl’Table (Terzo Pilastro del Bandiarac, V). V smeri ni skoraj nič klinov, tako da sva vso varovanje opravila na frende in hexe. Detajla smeri sta mestoma previsna in res lepa, meni posebej zaradi poke, ki nudi neomejeno možnosti za varovanje. Po vmesnem delu težje orientacije ter lažjem in krušljivem poplezavanju zgornjem delu prideva na vršnji travnik z ogromno različnimi rožami.

Skoraj 2 tedna kasneje pristane na četrtek praznik (15.8.), ko se zjutraj zbudiva v bivaku pod Špikom (bolj apartma kot bivak) in kreneva do stene. Do vrha Zelene glave se drživa potke čez ruševje, ki naju vodi čez vertikalne trave/borovnice in mestoma previsne borovce (nasrečo je Kekec razložil tehniko, kako s prsti zavrtiš travne bilke da se ne odtrgajo). Kar NOR začetek si rečeva. Do Dibonove police in še malo naprej nič posebnega, potem se pa začnejo rahle orientacijske težave, saj realne stvari niso ustrezale stvarem na skici, pa vendar klini in štanti so bili. Za nekaj časa sva skice pustila in sledila lastnim instinktom. Vmes naju presenetita vijolična in rumena polovička štrika, ki deloma visita iz stene kot v Jurskem parku. Malo naju zaskrbi. Do ključne zajede prideva iz desne strani in ne iz leve kot na skici. V moji glavi nastane nekaj nejasnosti, a si rečem “da je to problem za rešit drugič, zdaj je treba prit na vrh”. Začetni cug je res kot iz interneta, povsen ravna in super skala na obeh straneh zajede. Hitro ta zajeda postane bolj slovenska, z veliko razčlembami, a plezanje postaja le še boljše. Možnosti za varovala je do srednjega dela zajede veliko, potem pa pride malo bolj platast del, ki je bil tudi bolj siten za plezat, ker se je kaj odkrušilo in tudi trave so se pojavljale vmes. Vedno več se je opazilo na skalah tudi posledice modernih zim, kar me je napolnilo z adrenalinom. Za končni del zajede je sledil meni najboljši cug s previsom in noro izpostavljenostjo, saj se je vidlo vse do spodnjega snežišča pod steno. Vsega lepega je enkrat konec, zadnji cug po šodrastem žlebu naju pripelje do malega okna, ki je pomenil konec smeri (18:15).

Veselje na vrhu je bilo veliko, saj naju je smer testirala v najinih najslabših trenutkih. A ostala sva fokusirana in močna. Veliko lažje bi tudi bilo z več vode, saj sva bila oba že na sredini smeri kar dehidrirana. Vse ni bilo rožnato ta dan, saj se je Jana s težkim srcem poslovila od hlač, ki so imele komaj 5 mesecev.

Špik, Direktna smer, V+/IV+, 900m