OBRAČALNA

Seveda ni govora o vponki, ampak o obračanju v smeri. Zjutraj ob 4.30 se dobimo na Mol-u pri Radovljici, glej ga zlomka, srečamo Jula (Džula). Debata ob kavici in rogljičku prispeva k štartu 5.15 iz bencinske. Cilj - Ljubljanska smer v Steni. Kekec, Komajz in jaz.

Prispemo na parking in ugotovimo naslednje: Kekec brez pasa, jaz brez nogavic. Dve Čehinji v bližini na levi povprašam, če imajo kakšne zokne viška, pa jim jih je blo škoda dat (tak občutek sem mel). Čez nekaj trenutkov se pojavita dva Italijana na desni, roka - roka in nogavice so na nogah. 6.30 iz parkinga, pri Aljaževi koči preverimo za pas, ga ni. Komajz se žrtvuje in nama pomaga nesti opremo do razpotja, kjer gre proti slovenski, z Kekcem pa ob 8ih pod smerjo. Bil je že nekoliko ožet od celotedenske diareje pa še pred vstopom mu ni dala miru. Opravi, nato žreb določi njega za štart. Stena nekoliko solznata in skoraj takšne tudi najine oči, a počasi se premika in gre in tako stežka pripleza do sidrišča. Kot drugi v detajlu obdržim nekaj skale v roki in sedim v pasu. Potegnem drugi raztežaj, počasi, krušljivosti kaže, da ni konca. Tako ob času dospem na sidrišče. Kekec se nekoliko obira, nenavadno, a resnično. Ko se končno uočiva, pogled pove več kot 1000 besed. Na sidrišču potegneva seštevek dejstev - neuplezana, pred nama še 11 raztežajev in vsaj pol tako težkih/težjih, ura 10.15.

Pripraviva za spust, pod steno se javiva Komajsu, ki se ob 11.15 že smehlja iz vrha Slovenske. Presenečenje, ki naj bi ga potegnil iz nahrbtnika in razkril na vrhu smeri za vse tri, z Kekcem načneva pod smerjo - hladno pivce. Občudujeva in preučujeva steno, srečava nekaj znanih obrazov in se odpraviva nižje, do Maksovega placa. Tri leta po nezgodi prvič stojim pod steno, rahlo zasolzim in hkrati nasmehnem. Se malo pogovorimo in hop dalje. Ko se pri Aljažu usedeva in naročiva štrudelj, prispe tudi Komajz. Ugotovimo, da je še največ naredil prav on, Kekec pa pove, da je verjetno drugič v svoji karieri obračal. Sam sem bil letos trikrat v steni in obračal dvakrat. Glej, vsak po svoje. Na poti nazaj se osvežimo v Triglavski Bistrici in skočimo v Radovljici še na kosilce - Grajska gostilnica, dobra izbira, fajn hrana. In glej ga zlomka, srečamo Jula (Džula).