Neskončna krušljivka ali kradljivka testisov

Naslov je vključujoč in zajema izkušnjo obeh udeleženih strani. Pripoved je nekoliko daljše narave, kar pa se za tako smer tudi spodobi. Upam, da se bralcem in bralkam ne bo vlekla, kot se je meni smer :)

Začelo se je tako, da me je Miči moledoval, naj grem z njim plezat Skalaško z ladjo in ker sem izredno dobrega srca, sem se po nekaj dneh prepričevanja vdala (ironična šala za vse, ki radi drugače razumejo stvari). Predlagala sem datum, soboto 10. 8. in Miči mi je v četrtek potrdil. Pridobila sem tudi Igorjev žegen in tako je težko pričakovana avantura dobila realnejše okvirje.

V soboto ponoči, ob uri, ko vstajajo vsi pošteni alpinisti in alpinistke (in bodoči/e), torej ob 3.00, skočim pokonci bistra kot studenec, ki sva ga pila kasneje tistega jutra. Polna adrenalina in željna dogodivščine se odpeljeva v dolino Vrat, plačava oz. plačam (sprva gre plačat Miči, a pravi, da je kartica zavrnjena – kako prikladno) mastno zasoljeno parkirišče in se odpraviva proti mogočnim stenam ponosa in trepeta vseh zavednih Slovenk in Slovencev. Vmes napolniva plastenke z bistro studenčico, da bova primerno hidrirana. Okoli 6. 00 ure zjutraj sva pod steno, z iskanjem vstopa v smer porabiva približno eno uro. Ko prispeva do prvega plezalnega raztežaja, opaziva da je ena naveza že v steni (na poti sta naju prehitela, ker nista zašla) in bo potrebno malo počakati. Na sidrišču izvem, da naj bi bil prvi raztežaj detajl celotne smeri in glede na videno mi na pamet pride vse drugo kot »lepota«, beseda, s katero mi je več kot ena oseba opisala to kultno smer. Še vedno sem namreč pod vtisom čudovite skale iz Ailefroida in prijetne skale iz Tandare Mandare, ki sva jo z Benjaminom plezala dva dni pred dnevom D. Oseba pred nama se zagrize v nasesekljano smer prvega raztežaja in videti je, da se nekoliko matra (bil je v dostopnih čevljih). Ko je že izven najinega vidnega polja, se v smer poda Miči, ki se mu v prvem gibu odlomi stop, ravno v trenutku, ko mu želim namigniti, naj raje prestavi svoje desno stopalce. Instinktivno ga z vrvjo v roki ujamem z obema rokama, žal pa ga v mednožje ujame tudi vrv, s katero sem varovana v sidrišču (bila je precej kratka in napeta). Posledica padca je opraskan desni testis, ferajn je ob pol bodočega alpinista, vsekakor pa dogodek zaznamuje vsaj naslednje tri raztežaje za Mičija in celotno smer zame (v istem raztežaju kasneje malce zdrsnem tudi jaz). Pretreseni Miči me opozori, da bova mogoče obračala, če bo psihično preveč razrvan in po drugem raztežaju, ko ugotovim, da krušljivost in naloženost skale ne pojenjata, obžalujem njegovo odločitev o nadaljevanju smeri. Napredujeva precej počasneje od načrtovanega, saj se nenehno varujeva zaradi boljšega občutka obeh. Z utrujenostjo se stopnjuje tudi moja napsihiranost in na polovici smeri bi se najraje obrnila, ne da se mi več. Skalaški in Gorenjski turnc se zdita kot neskončna gmota krušljive skale, ki se nikoli ne konča. Na vrhu Gorenjskega stebra naju za nameček dohiti še radovljiška naveza treh, ki pa zavrnejo ponudbo, da jih spustiva naprej v borbo s skalo. Precej se načakajo, za nameček pa še pizdijo, ker se nanje kotali kamenje (nemogoče je bilo, da se ne bi saj je bilo na »štantu« vse nadrobljeno). Potrebno je prečiti iz enega kamina v drugega na raz in v prečko, kar je bil najbolj neprijeten del smeri, saj se nama je zatikala vrv – Mičiju toliko bolj, za to porabiva precej časa. Smer je še vedno krušljiva, mene je še vedno strah in že stotič v dnevu pomislim, kako so mi lahko ljudje smer opisali kot »zelo lepo«. Vem, izkušeni alpinisti_ke imajo drugačne kriterije za kvaliteto skale. Nekoliko hitreje od pričakovanega nato napredujeva do ladje, ki se nekoliko oddolži za poprejšnje kamnolome in pašnike. Mitja se veselo požene v skalo, saj mu zgleda noro lepa in to mi poroča tudi od zgoraj. Skala na začetku izgleda kot da je iz enega kosa, kar je res dobrodošla sprememba. Preveč izčrpana, da bi cenila prijetno plezalno izkušnjo, ki jo je naplavila ladja, se vseeno uspešno »zvlečem« čez najbolj opevani raztežaj triglavskega ostenja. Plezarija je resnično lepa, a vseeno skala v zgornjem delu »cuga« postane nekoliko bolj razpadajoča. Na sidrišču se pridružim nasmejanemu Mičiju (prvič tega dne ga vidim iskreno veselega) in vesela, da nimava več veliko (oba pod pritiskom neizprosnega gospodarja življenja – časa), kmalu ugotoviva da naju čaka še kar nekaj dela. V III, se ponovno privezana drug na drugega vdava v usodo in preplezava še preostanek, za zadnji del se razveževa. Končno izplezava, oba srečna, da je konec (vsaj jaz), se slikava s Triglavom, ki svoj vrh sramežljivo skriva v meglicah, se malce okrepčava in se odpraviva proti Plemenicam in jeklenicam. Na poti si dodobra ogledava previsne stene Sfinge in Miči mi »razkaže« vse okoliške gore. Sestopa do Luknje raje ne bom opisovala, saj je bil zame zaradi bolečih kolen in precejšnje utrujenosti nekoliko travmatičen in nedostojanstven. Nama pa uspe doseči Luknjo ravno še po svetlobi, ko se začne spuščati mrak. Ob studencu, ki ga ni in ni bilo (kot ničesar tega dne), si še poslednjič priveževa dušo in se odžejava ter se pogumno odpraviva proti avtomobilu. Ponovno srečava radolško navezo, ki je izplezala precej za nama, na sestopu pa so očitno poleteli navzdol. Ne bom izgubljala besed o tem, da se je tako kot smer, tudi pot navzdol vlekla v neskončnost. Srečna in utrujena ob 22.00 prispeva do avtomobila ter hlastno poseževa po sendvičih. Vožnja do Ljubljane še nikoli ni bila tako dolga in trdota kavča nikoli tako udobna.

Tehnikalije

Od avta do avta: 17 ur

Čas plezanja: 11 ur (7. 15 – 18. 15)

Ime smeri: Skalaška z ladjo (V+/IV), 1000 m

Priporočam: Ne vem, če komu oz. bolj izkušenim in bolje fizično pripravljenim ljudem, ki jih 960 m krušljivosti ne požene v paniko.

Zanimivosti:

za oba z Mičijem je bila to prva 1000 metrska smer

pričakovala sva, da bova izplezala okoli 14. 00 ure, ne štiri ure pozneje

najpogosteje uporabljen manever: vlečenje na kolena

najpogosteje uporabljene besede: »Mičiiii, kok še?«, »Jaz ne morem več.«

Še to - smer je po moji zaslugi bogatejša za štiri Mičijeve kline

Posebne zasluge: Izpostavila bi smelost in odlično predstavo našega Mičija, ki je neustrašno in samostojno premagal vseh 1000 m kot prvi v navezi. Poleg tega je bil zelo vzpodbuden in dobro razpoložen za nekoga, ki je skoraj ostal brez enega testisa.