Meglena Sekločeva s sončno Jesih-Potočnik

Z Niko sva se v torek zgodaj zjutraj prebudili v totalno megleno Krmo. Z namenom, da splezave Sekločevo smer V+, IV+, 250 m (cela stena 400 m). Glede na to, da v severni steni Debele peči ni še nobena od naju plezala in glede na to, da je bila megla do tal iz katere je zapovrh še rosilo, ni izgledalo nič kaj obetavno. Pa vendar. Vseeno sva se odpravili pod steno. Ko sva se po lovski poti dvigali skozi gozd, so tekli pogovori o tem, ali bova v tej megli sploh našli vstop v smer. Kajti ta se začne kar visoko in te do vstopa čaka najprej 100 m poplezavanja po lažjih prehodih do kotanje. Tu je največji orientir velika zajeda, ki pa je seveda nisva videli. Nekako poizkusive slediti opisu ter pribljižno uhojenem terenu in se po nekaj spraševanjih vmes, ali gre to tam kjer treba, kar naenkrat znajdeve pod ogromno zajedo. Z mojo dioptrijo sem morala še 2 x pogledati skozi gosto meglo ali je to res to. Obe veseli in mokri do kolen in še čez, se podave v vlažen prvi cug v upanju, da se megla razkadi in skala malo bolj posuši. No, megla celo Sekločevo ni popustila, skala pa je v težjih delih postala popolnoma suha. Smer je zelo sledljiva, plezarija pa super in v zaporednih peticah kar konkretna. Sekločeva smer se nato priključi smeri Jesih-Potočnik, kjer zanimivost raztežajev sploh še ne popusti. Ne opisujejo zastonj v poročilih, da do vrha stene preplezaš še najlepše raztežaje te smeri. Zaključna dva raztežaja še kar dobro poplezaš. Najlepša stvar zadnjih raztežajev pa je bila ta, da se je megla razkadila in sva bili do konca deležni samo še sončka. Nato pa še dolg sestop po grapi, čez nekaj skalnih skokov po lovski poti, kjer se nama je na vsake toliko časa sled zabrisala in sva imeli nekaj orientacijskih ugank.