Ang Phu et al.

Nevihta je mimo. Z Benijem varno sediva v dolini ob zasluženem pivu in se pogovarjava o skoraj orgazmični plezariji v GG-ju. Ko mu omenim, da mi verjetno zaradi obilice dela letos ne bo uspelo iti v Ailefroide, mi odgovori: “No, če ne boš šel, lahko pa greva še kaj splezat v Sloveniji!”

Natanko 14 dni kasneje (26. 7.) sva zgodaj zjutraj že grizla klanec proti Ojstrici, kjer sva locirala znamenito Herletovo smer. Premagava snežišče in nekaj lednih balvanov, nato pa se znajdeva v začetnem raztežaju, ki me še ni popolnoma prepričal zaradi mestoma krušljive in mokre skale. Šele ko splezava čez prvi previs, plezanje postane užitek in občutim srečo, da sem tam.

Sama smer je lepa in prepadna, pa vendar sem ves čas komaj čakal, da prideva do znamenite Herletove prečke, ki je tudi detajl smeri (VI). Najprej Beni, nato pa še jaz, s pospešenim srčnim utripom in glasnim dihanjem premagava celotno dolžino prečke, ki nama večjih težav ni povzročala. Beni je lepo postavljal noge in prečko zlezel po šolsko, jaz pa sem večino dela opravil z rokami. V detajlu je dovolj klinov, pa tudi prvi svedrovec v naših hribih, tako da se plezalec načeloma počuti varno – kljub temu, da je prva stvar pod tabo snežišče iz začetka smeri 😉. Z vrha je sledil še sestop po Kopinškovi do Koče na Klemenčevi jami, kjer sva hitro popila pir, ter hitela naprej proti domu, saj sva naslednji dan (27. 7.) z Markom in Mifijem plezala v Italiji (podrobnosti: https://ao.rasica.org/news/events/13280/).

V ponedeljek sem bil v službi na srečo priden in imel najbolj nujne obveznosti za tisti teden že pod streho, ko se z Benijem kot dva odvisnika ponovno slišiva in dogovoriva, da že naslednje jutro (30. 7.) napadava Ang Phu v Debeli peči. Zvečer prej se uspešno napsihiram z branjem forumov in podvomim v svojo suverenost (tako kot na praktičnem izpitu vsi moji ocenjevalci, pfff), ko preberem sledeče zapise:

»… se je meni zdela smer kar težka in naporna«

»… delati je treba skoraj za vsak meter. Izstopni raztežaji se že pošteno vlečejo.«

»Od napora v kratkem detajlu špricajo tudi kaplje znoja (kljub hladu), mišice na nogah se potresejo, na rokah pa okamenijo. V krušljivem šestem raztežaju sem pretental fizikalne zakone, se pretvoril v barbapapo in se z veliko vloženega dela zlil pet metrov navzgor po 20 centimetrov široki poči. V zadnjih raztežajih sem se že težko vlekel …«

»Poleg previsnega detajla se nam je vsem zdela naporna in zoprna tudi s V označena prečka«

»relativno malo opcij imaš za varovanje«

Pa vendar bi naj bila smer izredno lepa, plezarija čudovita in nepopustljiva, skala večinoma kompaktna, tako da zgodaj zjutraj z Benijem že tretji dan znotraj tedna dni grizeva nov klanec, tokrat po prijetni lovski poti iz Kovinarske koče do začetka smeri v Debeli peči. Uspešno locirava smer in hitro priplezava do detajla smeri – mogočen previsni bolder z res dobrimi oprimki (VI-), v katerem sem noge spravil skoraj v položaj špage. Gibi, ki sem jih vajen iz frikališč – res nora poezija, čeprav še danes čutim bolečino v dimljah. Nato proti vrhu sledi sistem čudovitih strmih zajed, ki jih uspešno premagujeva z dobrim postavljanjem nog in rok. Čutim, da se moram v gibih malenkost napeti, pa v tem pravzaprav zelo uživam. Nekje v sedmem raztežaju se struktura skale popolnoma spremeni – prej kompaktna in odlična za plezanje, zdaj postane naložena in zelo krušljiva. Drobci skale se krušijo že ob samem pogledu, Beni pa proglasi ta raztežaj kot eden bolj govejih, kar jih je kadarkoli preplezal. Nato pa se v krušljivo zajedo (V), ki previsno preide v kamin (IV+) podam še sam. Oprimkov in stopov je veliko, a le redkokateri prenese mojo surovo moč 😜. Na tej točki komaj čakam, da sem ven iz tega sranja in si mislim: »Tega frenda še iztaknem, pa sem iz tahujšega ven«. No, ta frend je postal moj najhujši sovražnik, saj ga z nobenim izmed manevrom nisem uspel osvoboditi skale. S hrbtom sem se nato naslonil na eno stran kamina, z nogami na drugo, a sem tla pod nogami zaradi krušljive skale počasi, a vztrajno izgubljal. Z eno roko sem tako držal edini dober oprimek, z drugo pa kladivo, s katerim sem mukoma le razbil še preostanek skale in frenda vrnil k njegovi mavrični družini. Sledil je še izstopni raztežaj, na vrhu Debele peči pa naju pričakajo prekrasni razgledi. Sledi še sestop v dolino po lovski poti (cca 2h).

Smer je res prava lepotica, ki se lahko kosa z GG-jem, vendar zadnji raztežaji pustijo nekoliko grenak priokus, ki ga nato izpirava s požirki hladnega piva. Na še! 😉

Herle-Vršnik: 450 m, V A1/IV,III (prosto VI)
Ang Phu: 500 m, VI-