Samo alpinisti in fotri, Belač-Zupan in zajeda Ekar-Jamnik

Načelnik vsem teži naj pišejo objave. Da ne bom hipokrit, napišem, popišem še nekaj svojih tur, ki niso bile povzete v drugih objavah.

15. julija zvečer sva z mojim najbolj zvestim, nezaposlenim soplezalcem štartala s kolesi proti koči v Tamarju. Ker sva gospoda, sva spala v koči. Kolesi pa nista bili električni, ker tok stara pa še nisva. Ob petih budilka, čaj, kufe, pašteta in dostop. Spodnji del smeri me je spominjal na GG; pokonc, dobra skala, dobro varovanje. 10/10 plezarija. Kot večina (slovenskih?) smeri, potem popusti. V osrednjem delu sva ene 3-4 raztežaje poštajerila. Zadnja tretjina smeri pa še postreže z dobrim plezanjem med IV in V z ok varovanjem. Izstop po priporočeni prečki in sva na vrhu ob pol treh. Od vrha do Jalovške škrbine eno uro po žgočem soncu brez sapice. Zavarovana pot z Jalovške škrbine je zaprta in z dobrim razlogom – klini so zbiti in zajle so precej razfukane. V kotanji pa še veliko trdega snega. Sestop precej dosadan, tako kot so že mnogi komentirali. Kombinacija snega in peska od zadnjega podora v Jalovcu (ki izgleda precej dramatično od blizu, kot bi cela stoplnica zletela z gore) sta naredila sestop po melišču res ledeniško-morenski. Pivo in analiza na koči (od vrha do bajte 3 ure), dva kratka on the house in več kot 5 minut ampak manj kot 10 s kolesi do avta.

Slutim, da imajo morda celo vsi, če ne pa vsaj večina alpijev na ferajnu v glavi checklisto s katerimi drugimi alpiji so že plezal, s katerimi pa še morajo. Vsem pa je v isto zadovoljstvo, ko katerega od imen odkljukamo. Z Matkotom in Binco smo se navezali dve zimi nazaj v Prontarci. 30.7. pa sem ga ob petih pobral pred blokom. Obetala je sreča, ker me je na parkingu posral golob. Ob šestih štart izpred rampe, ker 10 eur pa ne dava za tist kilometer pršparat. V dveh urah pod smerjo. Sočni pogovori ob jutranjem sončku poskrbeli, da je dostop minil hitro in neboleče. Detajl dneva je bilo zadnjih 50 metrov melišča pod smerjo /bruh. Za razliko od snežišč pod Jalovcem, je bilo tole mehko. Cugi-cugi (kot bi nekateri tečajci rekl) in sva letela čez prijetne štirice do detajlov smeri. Matko etično oslobodio i ja čuo glas iz Ilirske Bistrice in se spoprijateljil z enim od kompletov. Zgornji, lažji raztežaji so leteli. Čez smer sva bila v cca treh urah. Tinetova opevanja dobre skale in lepe plezarije niso fakenews. Matkota sem moral ves čas priganjat zato sva ob 12:40 pila hladno pivo na Češki koči in razburjala naključno štajersko teto, ko sva ji razložila in pokazala kje sva bila. Natakarce v gostilni Kočna Jezersko dobro zadanejo katere pice strankam pašejo. Intenzivka diskusija o vrhunskem alpinizmu in tri pive kasneje pic ni več. Fura v bolano (stopljeno) Ljubljano. Matko spakira kopalke za naslednja dva tedna, mifi pa bolj zadovoljen nazaj v pisarno.

En alpinist manj na wishlisti.