Od Beer Boulderja do Bliskov: Alpinistična Avantura v GG-ju

Pred parimi meseci na Sceni najprej sramežljivo opazujem znanca, alpinista, po popitem beer boulderju pa pogumno pristopim in povprašam o njemu najlepših smereh v Sloveniji (seveda z nadležno dodanim »A bi šla kdaj kaj skupaj?«). Takrat med drugim prvič slišim za GG. Dobro, nekako potlačim ta seznam smeri v datoteko »Smeri želja«, dokler mi na tečajniškem taboru na Korošici Beni ne omeni, da greva potencialno plezat GG (kar sem do nedavnega napačno izgovarjal kot dži dži). Huh, to mi je pa znano, pomislim, in pokukam v tisti seznam, kjer je s črnimi Calibri (Body) (11) črkami zapisano G&G (Geršar-Geršar). Najbrž je to to, pomislim, čeprav na spletu smeri s tem imenom nisem našel.    

No, na taboru se nama z Benijem ta smer ni izšla zaradi potencialnih popoldanskih neviht. Sva pa tam v zameno za izgubljeno matičarko sklenila, da me še kdaj pelje plezat. No, pa se zgodi 12.07. Vremenska napoved obetavna – možnosti za plohe in nevihte so majhne. Zjutraj oba nenaspana in utrujena od prejšnjega dne (jaz sem v službi oddajal projekt, Beni pa je pridno plezal že v KSA), manj ali še manj navdušeno sopihava v klanec proti Vežici. Ko pa vendarle nekaj ur kasneje prispeva pod veličastna ostenja, je ves trud poplačan. Locirava smer, ki že v začetnem raztežaju ponudi prave plezalske užitke, ki se nato samo še stopnjujejo. Večkrat vmes pogledujem proti Beniju, pa se pri sebi sprašujem »Upam, da uživa. Upam, da mu ni panike vseh n-cugov zlesti naprej?«. Nakar se obrne proti meni in malodane zavriska »P**** je dobra smer. Noro!«.

Lepa, konstanta plezarija, nekaj težjih mest, v katerih sva pa z Benijem pravzaprav še najbolj uživala. Ampak vsega luštnega je enkrat konec. Po nekaj urah prispeva v »lažji svet«. Tam se odločiva, da bova vlekla daljše cuge, cca 60m. Beni zagrize, jaz ga pridno varujem, ko z desne zagledam temne oblake. Pa saj so rekli, da je možnost neviht majhna. Ti oblaki ziher ne prihajajo proti nama. O, pa so! Naenkrat začne bliskati, grmeti. Dobro, saj je še daleč, si rečem, ko mi Beni z vrha s komaj slišnim glasom zavpije »varujem«. Ajde Armando, maš to, si rečem, ko moje misli najprej prekine slepeča svetloba, nato pa še glasen pok. Takrat se je zdelo, da je strela usekala par metrov stran od mene, realno pa je bila na sosednjem hribu. Pa vendar dovolj blizu, da sem se spomnil jutranjega prispevka na enem izmed spletnih portalov, kako je nekega traktorista med delom na njivi prejšnji dan ubila strela. Spomnil sem se tudi, kako je babi Milici (ki se mimogrede še vedno ni sprijaznila z mojim alpinističnim udejstvovanjem) v otroštvu pogorela hiša zaradi udara strele. Spomnil sem se Došlerjevih pripovedi, ko je v največjem neurju abzajlal iz smeri. Spomnil sem se, kako smo doma vedno dva dni pred nevihto hiteli izklapljati pralni stroj ter ostalo belo tehniko. Nato pa sem se vendarle spomnil izpitnega vprašanja, kaj narediti v primeru neurja v hribih, kjer je pisalo – tečajniku predati vso železje. Žal sva bila z Benijem poln raztežaj narazen, predaleč za prevzem, sem pa vendarle železje položil na tla (vmes se tudi spraševal, ali frendi in kompleti spadajo v isto družino kot npr. klini), nato pa se kakšen meter, kolikor mi je dopuščal štrik, odmaknil od strelovih vab, Beniju pa zakričal »Ne upam naprej. Bom počakal tukaj, da mine!«. Beni me, seveda, v oglušujočem hrupu gromov in dežja, ki se mu je pridružila še sodra, ni slišal. Nisem vedel, kaj se dogaja z njim, upal sem, da je na varnem, med tem ko sem zvit v fetalni položaj opazoval na novo nastali slap na Ojstrici. Strele so kakšnih 10 minut švigale naokoli ter bolj ali manj blizu udarjale v svoje zemeljske tarče. Nato pa se ozračje malenkost umiri. Beniju zakričim, da bom štartal. V življenju še nisem tako hitro preplezal cuga. Pridem do Benija, ki se je tudi zatekel med skale v bližini svojega štanta. Pogledava radarsko, ki kaže nove bližajoče se nevihte. Skleneva, da splezava še zadnji cug. V tempu nama najbrž ne Slugi, ne Kekec ne bi uspela parirati. Na koncu najdeva zavetje v visokogorski jami. Tam počakava, da je ta hujše mimo, nato je sledil še doooolg sestop v dolino.

Ne vem, kdaj me je bilo nazadnje tako strah, vmes bi najraje opustil alpinizem in začel zdraviti PTSD, pa vendar ob pivcu z Benijem skleneva »P**** je blo dobro. Na še! 🍻 «.

---------------------------
Smer: GG (V+); 390 m

Ocena: Krasotica! 10! 😍