Prve Frančkove ne pozabiš nikoli - Direktna smer v Mali Rinki

“Midva s Frančkom bi se pomoje kr dobru razumela.” (Aljana Kavčič, 22. 6. 2024)

Z Aljano sva bili dogovorjeni za plezanje in moja želja je bila kakšna smer 300+ m. Domislila sem se Logarske doline, tam je Mala Rinka, ki je bojda tak prijazen teren za začetnike. Gledava smeri, se že malo navdušujeva nad Igličevo, ampak vmes vidim, da je tudi kar nekaj Frančkovih. Z lažjimi ocenami, npr. Direktna (350 m, IV/III). No, “lažjimi” :) Ampak so me srbeli prsti, Aljano pa tudi. Na internetu sva našli komentar AO Celje Matica, da je Direktna čudovita smer in naj bo bolj plezana, sploh ker so tako dobrodušno nabili precej klinov. Kako se lahko upreš vsem tem argumentom? Za vsak slučaj sva si od njih izprosili še njihovo (kao boljšo) skico, odločitev pa vseeno preložili na trenutek, ko bova pod steno. Da vidiva, kaj naju bolj nagovori :) 

Ko sva bili pod steno, se je tehtnica prevesila v smer Frančka, ker je bilo manj snežišča do vstopa v smer. No, morda ne samo zato … Mislim, slej ko prej si pač želiš probat Frančkovo smer :) In tako se je začela dogodivščina! V smer sva vstopili malo bolj desno, ker je bil začetek pod snegom oz. se nad njim ni dalo nikamor nabiti štanta. Ampak sva hitro poplezali nazaj v linijo. Prvi raztežaj je bil krasna reklama za celotno smer - čeprav naju je presenetila izredna krušljivost skale, je bila poklina v desno (pod črnim previsom) izredno kul in kar smejalo se nama je. Sledilo je brodenje po naloženi gredi, od tam pa spet zares. 

Raztežaji so se odpirali kot kakšna res zanimiva slikanica malemu otroku - vsak naslednji cug je prinesel nekaj drugačnega, slikovitega. Od očitne in lepe zajede, v kateri je bilo plezanje eno samo krasno nalaganje, preko dobro razčlenjenih plošč z obilo oprimki, do sistema dveh žlebov in podrtega kamina, kjer se je stena postavila pokonci - celo Aljana je vmes malo sopihala, čeprav je potem zaklicala “Naj te ne skrbi, jaz se samo malo pritožujem kar tako!”. Ta navpični del je bil meni osebno kar malo psihadeličen, ker še nisem vajena tako odprtih sten, obenem pa me je izredno skrbela krušljivost. Razen v ploščah je bila skala večino časa namreč res obupno trhla - med iskanjem pravih oprimkov in naslonov (ki si jih sicer vedno našel) so mi v rokah ostajali celi deli stene, ki sem jih skušala varno preložit kam drugam. Celo od Aljane, ki sicer lepo pleza in nikoli nič ne proži, je vsake toliko kaj poletelo dol, zato je raje nisem preveč občudovala med plezanjem. Še dobro, da so naju za dobro voljo ves čas spremljale marjetice.

Glede na tu, da je smer splezal Franček, je blu kar pričakovano, da se bo tiste III in IV dobr plezal. In blu ni nič drugače. Z izjemo grede in enga pobočja z oceno I, je bla plezarija resna in konstantna. V večini raztežaju se smer mestoma postavi pokonci, uživaško preplezaš tud nekaj previskov. Tam se mi je med plezanjem kar smejalo, kar je lahko še Mira dol iz štanta dobr vidla. Kljub temu, de je smer kar dobro nabita, orientacija v svetu plošč ni ravno najlažja. Ampak če greš za nosom, hmal naletiš na klin in nadaljuješ čez res lepe prehode v čudoviti plezariji. Ostala linija smeri je logična. Krusljivost smeri mene osebnu ni preveč zmotila, saj si povsod našel dobro opcijo plezanja po kompaktnih stopih in oprimkih. Še na pogled najgrši del smeri, res grdo naložen kamin - če si dal noge kar se da narazen in ga plezal čisto po zunanji strani, se je izkazalo, da je to res lepo plezanje po kompaktnih stopih. Mogoče meni celo najlepši del smeri??? (Aljana)

Pokončen detajl, ki ga je Franček dobrohotno ocenil s III, je od mene zahteval vso pozornost in stiskanje ritnic, da sem iz misli pregnala vse črne scenarije. Aljana je seveda uživala. Nasprotno pa se ni navduševala nad “boljšo” skico kolegov Celjanov in se je odločila, da bo sledila kar tisti s portala Slovenske stene, četudi je malo manj zgovorna. 

Proti vrhu sem bila že precej utrujena in suhih ust (živčki, živčki), zato sem prosila, če izpustiva izstopni cug (ki je imel na skici najvišjo oceno, IV+) ker nisem bila prepričana, da to še zmorem tako, kot je treba, pa da namesto tega raje zavijeva v izstop Vzhodne smeri levo od naju. Aljano sem dan kasneje potolažila s pričevanjem kolegice, da nisva nič zamudili, ker je tista zaključna poč menda tako ogabno krušljiva, da prav zares ni priporočljiva.

Medtem, ko je steno že ovijala megla in se je slišalo občasno grmenje, sva izstopili skozi naloženo grapco, iz katere so najini sosedje iz Vzhodne smeri malo prej prav po fuzbalersko izstreljevali kamenje v izobilju. Nama se je uspelo stiskat med steno in robom snežišča bistveno bolj elegantno. Za res slikovito piko na i v tej smeri je bilo treba zadnje gibe še malo kombinirati s plezanjem po snegu in kooončno sva bili na vrhu. Ravno takrat se je nebo za hip razjasnilo - kot bi nama Franček rekel dobrodošli :D Ampak potem je zapihalo, se stemnilo in zahladilo v trenutku - ravno sva uspeli brez zasluženega grižljaja pospravit vso robo in pospešit korak v meglo proti markirani poti, ko se je uscalo - sodra! K sreči samo za kakih 5 minut :D In še preden sva dosegli vrh Turskega žleba, se je že začelo spet jasniti - mater, tale Franček naju ima pa očitno kar rad.

Imeli sva idejo o abzajlu po zasneženem Turskem žlebu, ampak ni bilo potrebno, ker so bile zajle od zavarovane poti že zunaj snega. Sestop se nama je vseeno vlekel ko smrkelj, vse dokler nisva prišli do Okrešlja in je iz lesene brunarice celjskih reševalcev stopil sivolas gospod in zaklical: “Aha, vaju smo čakali!”, takoj za tem pa: “Kaj sta plezali?” in še preden sva do konca izrekli besedo “Direktna”, nama je pomolil roko: “Čestitke! Jaz sem pa opravil prvo ponovitev in prvo zimsko ponovitev. No, zdaj pa le not na pivo, katerega pijeta?” Medtem, ko sva uspeli zavrniti pivo (ker sva bili za alkohol preveč dehidrirani), nama je vesela druščina štirih v brunarici povedala, da so naju videli v steni in se spraševali, če sva falili ali prav zares plezava Direktno. Dali so nama za pit in za jest (“Kaj se bosta delali fine!”), medtem pa sta ta starejša dva (Foto in Giš) obujala svoje spomine in čeprav so naju strašno gostoljubno vabili, da tudi prespiva, sva se hvaležno poslovili in okrepčani poleteli do avtov, kjer sva si utrujeni skuhali kapučino in si čestitali za prvo Frančkovo.

Na varnih tleh me je šele zares prešlo navdušenje, ki ga je Aljana doživljala že med plezanjem. Smer je bila absolutno vredna biti “prva Knezova”. Je atraktivna in te ne pusti hladnega. Gostoljubni Foto v brunarici je rekel, da je tako krušljiva zato, ker je malo plezana in iskreno upam, da se še kaj spuca, ker smer vsekakor priporočava! Mimogrede, v skali ni skoraj nič priložnosti za frende in jebice, tako da je kljub obstoječim klinom potrebnega kar nekaj lastnega zabijanja. Zaradi tega in samega plezanja si je smiselno za smer zadati dovolj dobrodušno časovnico (midve sva plezali 7 ur).

p.s.: Želim izpostavit, da je Aljana (tudi to) smer v celoti plezala naprej. Jaz si niti slučajno nisem upala nič probavat. Bejba, svaka čast! <3