MŠK v Skuti - Zagiftomanija, Južni raz in Zajeda

Perica je dal idejo za novo, skoraj poletno MŠK akcijo - da bi šli ppripravniki od nadzornim očesom alpinista (Perice) plezat nekam v KSA. Tjaša Knez je zapopadla idejo in organizirala zadevo. Spali naj bi v bivaku pod Grintavcem in potem cel vikend plezali okoliške smeri.

Prvotno začrtan plan in prijavljena zasedba sta se sicer potem tik pred zdajci začela malo vremensko obnašat - torej iz ene opcije v drugo. Tjaša, Špela in Nika so odšle do bivaka šele v soboto zvečer, kjer sta od sobotne akcije ostala Erik in Perica, a jih je v nedeljo zjutraj slabo vreme pustilo zgolj pri izkušnji spanja v prešvicanem bivaku in kondicijskem treningu dostopa. Nasprotno pa smo Erik, Aljana, Perica, Mifi, Rok in jaz lahko izkoristili vremensko solidno soboto.

Že v petek popoldne smo se štirje odpravili na bivak - jaz sem štartala prva, Aljana malo kasneje (in me ujela tik pod Kokrskim sedlom), na sedlu pa sva le nekaj minut počakali Erika, ki je štartal dobro uro za mano :D Ravno še pred temo smo se privlekli do bivaka Pavla Kemperla, kjer je seveda mrgolelo Čehov, ampak k sreči je ostalo še ravno toliko prostora, da smo se lahko vsi stisnili not (zunaj je namreč prav škodoželjno pihalo) in prišparali še prostor za Perico. Ta je najprej oddelal svojo dolžnost učiteljske prisotnosti na valeti, potem pa jo prav z olajšanjem s komercialnega rituala prehoda ucvrl v naravo - tako se je okrog polnoči (?), ko smo že spali, zaslišalo škripanje vrat in nameščanje prišleka. Še nekajkrat sem se zbudila in ujela zavijanje vetra okrog bivaka (mmm, kako prijetno je biti na toplem!), ob pol petih oranžno svetlobo vzhajajočega sonca, malo čez 6 pa nas je sonček že privabil ven na jutranjo kavico.

Med jutranjo šajbo smo se prav užitkarsko počasi pripravili na plezanje. Erik in Aljana sta se odločila preveriti koliko zagifta Zagiftomanija v Skuti, midva s Perico pa naj bi se lotila Zajede blizu njiju, ki slovi po znani petici v lepi in nabiti zajedi. Ko smo prišli do vstopov, je ravno takrat s Skute zlovešče privršalo nekaj kamenja, ravno prek smeri Zajede, tako da mi je srce malo padlo v hlače in sem začela razmišljati, če ne bi šla raje v Južni raz, kjer je Perica sicer že bil, ampak je pa malo bolj safe, pa ta je menda tudi tako lepa … Odločitev sem prepustila višjim silam in mobitel je z aplikacijo za žreb določil raz. Hah, juhu :P 

Ravno, ko sva s Perico začenjala in se je iz sosednje smeri slišalo odskakovanje izgubljenega klina Erika in Aljane, sta s poti spodaj mahala Mifi in Rok, ki sta štartala zjutraj in z lepim tempom čez Gamsov skret prav tako prišla na plezarijo v Skuti. Tudi ona dva sta imela v načrtu Zajedo, tako da smer ni ostala osamljena tisti dan :) 
 

Zajeda (V/IV, 370 m) - Mifi & Rok, aka “Tupilak naveza”

“Na dostopu srečala ostali dve navezi, vstopila zadnja od skupin. Začela skeptično, ker je na dnu stene curilo v pokah, najina smer je pa "Zajeda", ampak je bila super plezarija, prvi cug kljub mokroti v dobri skali. Smer ima v osnovi en 'dober' cug; cug z detajlom. 50 metrov petice v dobri skali z dobrim varovanjem. Potem pa 150-200 m scramblanja po klasičnem slovenskem šodru brez očitne 'pravilne' smeri.” (Mifi)
 

Zagiftomanija (VI+/V, 350 m) - Aljana & Erik, raziskovalca

Erik bi na kratko povzel, da je smer za vriskat :D, oba pa sta poudarila njen raziskovalni značaj. Sama smer zanimiva, zato pa brez vmesnega varovanja - ves čas sta morala sama zabijati kline (Aljana je vmes enkrat med steno in svoje neusmiljeno kladivo dobila tudi svoj prst), je bilo pa menda tudi ogromno možnosti za frende. Skala je bila večinoma kompaktna, le detajl v previsnem delu kamina je bil malo podrt. Po obeh cugih šestice orientacija postane precej nejasna, tu nastopi raziskovalna žilica. “Išči, išči in najdi neki sebi primirnega :D Tku de sva potegnila do tm kjer se smer prključi na raz, dva cuga svoje variante, (mogoče celo prave, itak ni nč opremlen ), rahlo previsne izjemno kompaktne poči in zaključnih plat, ki so sicer v skici tud omenjene, ampak pitaj boga” (Aljana)

V smeri je bilo klinov le za eno sidrišče, Erik in Aljana sta jo obogatila še za eno in sicer tretje sidrišče (dva klina) pred detajlom v kaminu, pa tudi v detajlu sta pustila en klin za tiste sramežljivejše naslednike.
 

Južni raz (IV+/III, 350 m) - naveza Perica-Mirica :D

Perica se je gentlemansko ponudil, da čeprav kot prvi on nosi ruzak, ker me je od dostopa s težkim nahrbtnikom malo bolelo koleno. Pa sem že v drugem cugu izgubila še tisto nekaj malo tovora, kar sem ga imela pri sebi - svoj telefon :D prav dramatično je odskakljal po razu navzdol v neznano. Kljub temu, da sem si želela it kak cug naprej, sem bila ravno toliko utrujena, Perica pa ravno tako prijetno “vodniški”, da sem se kar prepustila in smer v celoti plezala kot druga, zato pa izjemno uživaško, saj je plezarija res lahka in lepa. Še tam, kjer se je Perica 2x malo namrdnil, češ, da je podrto, se je meni v primerjavi s preštevilnimi obiski NŠGja zdelo vse super. Platasti deli so v Skuti kot šmergl papir - skala je tako krasno robata, da se kar prilepiš nanjo, smer pa v celoti nabita s klini. Dva bolj pokončna in izpostavljena dela sta ravno dodala piko na i, sicer pa je samo plezanje naredilo bolj razburljivo neumorno zavijanje vetra, ki je sčasoma prinesel tudi oblake in proti vrhu smeri je tako namesto šajbe nastopila gosta megla. Med najinim čakanjem ostalih 2 navez na vrhu se je še malo razkadila, ko pa smo se zbrale vse 3 naveze, se je megla odločila ostati naš zvesti spremljevalec med sestopom. 
 

Sestop

Dobrovoljni smo se odpravili po markirani poti proti Štruci, dokler nismo naleteli na večje snežišče. Našteli smo 4 cepine in prav tako nepopolno število rokavic, ampak nekako smo skombinirali vsak svojo opremo (tudi kladivo je zadovoljivo :D) in svoje preference za spust po snežišču - mene so dali na štrik in spustili na polbiča, kolikor je bila vrv pač dolga, ostali so se pridričali/pritekli/spustili po vseh 4, kot jim je bilo pač najbolj intuitivno. Sledilo je še nekaj lomastenja po melišču, nekajkrat smo se spet znašli na poti, nekajkrat spet na krajšem snežišču, malo preverjali, v kateri smeri je bivak (ker vidljivosti pač ni bilo), predvsem pa smo se zelo zabavali. Prevladovalo je krasno skupinsko “all for one” vzdušje z ravno pravšnjo merico zbadljivk in srednješolskega humorja (Aljana je prisegala, da Štruca pravzaprav izgleda kot ženska, ki se nastavlja). Ob srečnem povratku do bivaka smo naleteli na novo četico Čehov (pa kaj hudiča jim tako dogaja s temi našimi bivaki??). Stopili smo malo snega in se razporedili po podlogah, se zavili v puhovke in deke in potem, ko smo pod bivakom našli zatišje pred vetrom, z malico zaključili prijetno druženje.

Erik in Perica sta šla s svojimi širokimi rameni Čehom nakazat, kje je njuno mesto za spanje, ostali štirje pa smo se odpravili na dolg sestop do Konca in vmes srečali še Niko, Špelo in Tjašo, ki so bile kljub slabi vremenski napovedi za naslednji dan jako motivirane za kondicijski vzpon.

Krasen dan, tako da hvala Perici za idejo in Tjaši za organizacijo, čeprav je takrat ni bilo zraven.

MŠK FTW! :)