Alpinist sit, tečajnik cel

Toča je ohladila zemljo na izhodišču in zaviti v meglice izhlapevajočih ledenih zrn smo se tečajniki v petek ob 18h na izhodišču spopadli z našim največjim izzivom skupne ture. Izmenjevali in podajali smo si pločevinke piva, hrenovke, kečape in majoneze in iskali prostor v nahrbtnikih ter si v primeru nekaterih, poleg nahrbtnika oprtali še 17 baget, da bi le bili želodčki naših inštruktorjev primerno obloženi in bi nas tako še bolj dobrohotno peljali na naše prve, čisto prave alpinistične vzpone. 

Težki nahrbtniki so šibili naše od guljenja klopi atrofirane nožne mišice in le z mislijo na plezarijo naslednjega dne smo se z muko prebijali po neskončnih pobočjih. Eno kratko večnost kasneje pa smo že pregledovali vsebino Korošiškega hladilnika in okrog njega pridno zlagali vrste šestorčkov, ki smo jih v potu svojih obrazov pritovorili s sabo. Postavili smo še šotore, in že pridno nabirali moči za jutranje vzpone.

Vodja odprave nas je razdelil v naveze, nam določil inštruktorje in naslednji dan smo preživeli pod budnimi očesi naših najboljših pedagogov. Zabijali smo kline, izgubljali smo kline, iskali smo kline, se izogibali padajočemu kamenju, prožili kamenje, pogledovali proti oblakom in ignorirali njihova svarila, delili smo si sendviče in znanje in se veselo vzpenjali po plezalnem vrtcu vršiških sten. Dan je minil kot bi mignil, in ob vrnitvi v bazni tabor je že plapolal ogenj, tokrat ne v koči, temveč v malem ognjišču okrog katerega smo se nagnetli in se med pripravo gurmanskih hotdogov dodobra okadili. 

Počakali smo, da je steklo nekaj piva in da je večerni naliv navlažil zelenico in kar naenkrat smo se bolj adrenalinsko naravnani znašli sredi nogometnega turnirja med mladci in manj mladimi mladci in mladenkami. Padali so favli, auti in poškodbe, umazani igri se je pridružila tudi Rumi, ki je s pasjim navdušenjem žogo kradla obema ekipama. Nato so padali še goli in brez kančka dvoma smo igro končali POPOLNOMA izenačeno. 
 

Dan se je prevesil v večer, naveze za naslednji dan so bile postavljene, pivo je teklo po grlih, tabor pa se je razdelil na tiste bolj zgovorne in tiste tarokaške. Veter je zavijal okrog vogalov in čez naše šotore in v začasno brezdomstvo pahnil naša najmlajša tečajnika, ki pa sta zavetje hitro našla pri vedno najbolj gostoljubni Evi. Ostali smo se sprijaznili s šumenjem šotorskih plaht in čakali na jutro in nov dan vzponov.

Jutro je za nekatere prinesel malo razočaranja, saj je veter še vedno preveč bril in je smer GG ostala neosvojena, nekateri smo se spopadli s slavnimi Frančkovimi štiricami, nekateri pa so kot za šalo nizali vzpon za vzponom. 

Po pospravljanju šotorskega naselja je sledil še veliko (za 36 piv) lažji spust, večerja v GTC 902 v Črnivcu (JA vegi krožnik, NE ajdovi krapi) in ob zgodnji 21 uri smo v nedeljo zvečer že lovili zadnje ure pred ponedeljkovimi obveznostmi.