Nedeljski trojček v Šentanski smeri

Aljana in Erik, ki sta v soboto ta vikend napadala neko šestico v Koglu, sta si potem za nedeljo zaželela nekaj lažjega in pomislila name – bi šla zraven? Seveda bi!

Vsa vesela, da bom lahko spet plezala in to z dvema fajn soplezalcema (z Erikom še nisem, sem si pa želela), se lotim izbire smeri, ki je bila prepuščena meni. Ker so vremenske napovedi vse po vrsti grozile s plohami, se osredotočim spet na Begunjščico, ker je priročno kratek dostop in sestop (beri: pobeg). Najdem poročila iz leta 2019, češ da je bil nad tunelom podor in je zato v smereh pod njim čisto preveč naloženo. Hmm, kaj pa zdaj?

Naslednje jutro ob kavi sledi bojni posvet, premlevamo namreč, da je pa mogoče 5 zim v vmesnem času že spucalo vse naloženo? Erik in Aljana se med gledanjem vrisov zagledata v Šentansko smer, o kateri sem jaz namerno molčala, ker ima detajl V+, česar še nisem plezala. Ampak me uspeta prepričat, da gremo vsaj pogledat stanje v smeri in če ne bo OK, obrnemo. Ker je bilo za mano uspešno frikanje en dan prej, ko sem se po 1 letu spet počutila "ta prava", sem si rekla ajde.

Prvi cug grem naprej, da vadim. Nek lahek teren, kjer nimam nikamor kej vtaknit, pa komajda lahko temu rečeš plezanje. Na desni sicer kmalu zagledam navpično stenco s svedrovcem, kamor zavije smer in se dvigne na nivo IV, ampak se hitro odločim, da tega še ne upam kot prva in naredim lahkoten obvoz po levi. Ker me štrika že vlečeta nazaj, štantam (kasneje ugotovimo, da je bil 2 metra nad mano pravi štant 😅). Jebatga, v vodenju naveze se bom dokazala kdaj drugič. Se zamenjamo, ker sledijo bolj zaresni cugi – Aljana prevzame vodstvo.

Drugi raztežaj je ful lep – platka, ki ne zbuja strahu, vseeno pa moraš dobro izbirat gibe. Prekrasno. Pridemo do stojišča pod tretjim raztežajem in ugotovimo, da je tam pa res naloženega kar nekaj šodra, ampak če se lepo postaviš, bo okej. Aljana zajaha zajedo V+, po kateri slovi ta smer. Malo zaskrbljeno gledam njeno borbanje in napeto spremljam, kako ji uspe nekje med dvema precej oddaljenima svedrovcema vtaknit še enega frenda. Brrr. Rečem Eriku, naj gre pred mano, da bosta potem oba na štantu in me bosta lahko zvlekla gor, če bo treba.

No, stojišče za štant nad to zajedo je prav tako kar naloženo z drobnim šodrom in ob premikanju štrikov rado kaj poleti dol. Ker se takrat pojavi za nami še ena naveza, jima hitro skomuniciram, naj se stisneta ob steno na spodnjem stojišču in počakata, da bomo res vsi trije čez.

In sem na vrsti. Če sta ona dva oba naredila »oooo, vau!«, ko sta se postavila pod zajedo, sem si jaz rekla »u, jebote«. Čista vertikala. V kotu sicer zija velika poč, ki obeta dobre strance, obenem pa namiguje, da bo tole plezanje mešanica layback-razkorak, z levo nogo na plati, z desno na sosednji steni. Za roke je res kar na moč, izmenično vsaka noga vmes že malo zapleše Elvisa, ampak gre, samo premislit je treba. Dvakrat me zamika komplet, ki binglja nad mano, ampak se obema uprem in prisopiham do štanta brez tehničarjenja. Evreka, uspelo mi je! O maj gad, zmogla sem! Kok carsko! Obenem pa – svaka čast Aljani, da je šla to naprej. Vsi, ki greste take stvari naprej, ste očitno močni, pogumni, pa tudi malo usekani ❤️.

Zajedi sledi četrti cug s kratko simpatično prečko in malo brezveznim rinjenjem čez drevešček. Pa smo že pri petem cugu, kjer vodstvo prevzame Erik in naskoči manjši, bolderski previs (V). Spet si mislim svaka čast in kako hudiča bom pa jaz. No, nekako je šlo, ampak večino moči sem porabila za to, da sem se odpela iz kompleta – to, da hočeš bit na kratko, ima tudi svoje posledice 🙈 😅

Zadnji cug je spet kratka plata s svedrovcema, ki sta precej narazen, smer pa do ciljnega macesna dobesedno zaruži po vrhu grmovja (vmes na enem od debelc je prusik, namenjen varovanju).

Sledi še abzajl, ki se lahko opravi tudi v enem spustu s polovičkama 2 x 60m, je pa pametno tam spet dat vsaki navezi dovolj časa, ker se spuščaš po gruščnati grapi, kjer vse leti, če samo kihneš. Navezo za nami smo opozorili, naj nam odmeri nekaj časa, da na dnu pobašemo štrika in spokamo.

Ahhh, kako krasno se je spustit skoraj dobesedno na pot pri tunelu in čez 15 minut že žvečit hranljive nagrade pri avtu; tudi prve kaplje so začele padati šele, ko smo vse spakirali. Vrhunsko!

Kar se tiče posledic podora – smer je čisto lepo plezljiva (in zanimiva!), le na stojiščih pod in nad 3. raztežajem je res nekaj šodra in je zato potrebno previdno premikanje, da prizaneseš plezalcem za sabo.

(Šentanska smer, V+/III-IV, 150 m, Begunjščica. Plezali: Erik Trman, Aljana Kavčič in Mira Petek.)