Smer malega Miha v Čavnu ali zakaj imam travo na plezalkah?

Mira Petek 30. maj 2024. 11:28

 

Ker minuli vikend zame ni bilo prilike za plezanje, sem Aljani dihala za vrat, da bi šli kaj splezat že med tednom, če bo vreme kak dan usmiljeno, magari nekam na Primorsko – ogledano sem imela Smer malega Miha v Čavnu (V-/III, 190 m), ker sem prejšnji teden pri Maši vidla fotke iz teh koncev, ki so obetale lepo naravo in zanimivo skalo.

Obenem je bila to manjša prelomnica, ko sem končno zbrala pogum, da grem probat nekaj, kar ima v oceni več kot IV+, pa čeprav je le V- :D Raje preizkušam svoje fizične in mentalne sposobnosti v nežnem primorskem okolju kot v kakšni zastrašujoči visokogorski steni.

Ker sva imeli v najinih zadnjih skupnih vzponih z Aljano pogosto (sicer zabavne) izzive in zablode glede smeri, sva se tokrat res obe poglobili in pripravili, se je pa med plezanjem izkazalo, da v klasični smeri res ni takšnih blodnjav kot v večraztežajkah. Tako da je tura orientacijsko in izvedbeno potekala bp. Jaz sem šla naprej samo en cug, ker sva šli po šihtu in sem bila z svojo neizkušenostjo prepočasna za pedagoške urice; da ne bi imeli opravka s temo, sem jo potem raje spustila naprej in se trudila biti učinkoviti drugi. Tako da če izpustim prigodo o reševanju mojega nahrbtnika in počasnem motoviljenju po melišču, sem bila kar pridna druga :D

Kar se same smeri tiče, je zanimiva, skoraj bi lahko rekla lepa, ampak vmes sta vsaj 2 sprehajalna travnata dela, kjer se nahodiš za pol štrika in je prav naporno tako hitro podajati štrik, da se mi je po glavi še pred polovico smeri motala beseda »brezveze«, ampak k sreči sva potem prišli do 3 najlepših (tudi najtežjih, ampak čisto prijaznih) delčkov smeri – kratek pokončen del raza, kjer je res lepo vertikalno plezanje; kratka razbrazdana »plata« (kjer pa je toliko razpok, da temu ne velja reči plata) in pa lepo poplezavanje v zadnjem raztežaju od kratke prečke do vrha, ki zahteva sicer nekaj previdnosti glede krušljivih stopkov, kot so se na neusmiljen način naučile moje pajkice.

No, detajl smeri je pa že takoj na začetku, konec prvega cuga – ozek gladek kamin (po krajšem, neizrazitem kaminu pred njim), kjer je tik pod njim tudi štant iz prusika, ki namiguje na marsikatero obračanje. Če ne bi bilo z mano Aljane, ki je s svojo vitko postavo z ruzakom vred uspela tisto potegnit naprej, bi se jaz verjetno tudi mogla obračat. Ne samo, da sem potehničarla, da sem se potegnila dovolj visoko, da sem sploh zagrabila edini grif v kaminu, sledilo je nemočno in skoraj ponižujoče basanje po tem »kaminu«, ki bi ga jaz bolj opisala kot malo širša poka, v kateri sem se počutila kot velika jebica in se iskreno bala, da če zdrsnem, se bom s svojo plodno medenico zataknila bolje od dobro vtaknjene jebe in ostala tam za vekomaj. No, nekako sem vseeno uspela v slogu zvijanja gliste prilezt ven. Je pa levo od tega kamina oz. human size poke še en kamin, malenkost širši in z manj gladkimi stenami, ki mi je zgledal bolj obetaven (vsaj plezanje po njegovi zunanji strani se je zdelo lažje), ampak klin je v desnem, Aljanin štrik pa je šel žal tudi tja … :D No, ta kamin si res zasluži strahospoštovanje, medtem ko plata tik nad srednječavensko potjo ni bila to, kar sem s tremo pričakovala, je bil kar lep, enostaven frikovski detajl :) Tako da svojo prvo zares preplezano V-ko še čakam :)

V smeri je nekaj klinov, predvsem za štante in pa v zadnjem raztežaju. Po najinem obisku je še eden več, jebiga, je vsaj na koristnem mestu :D

"Sestop" je potekal malo off road in ima v resnici več višincev kot pa simpatičen kratek dostop po srednječavenski poti, oboje pa je minilo v razgretem babjem čveku, tako da ja, midve sva krivi za dež :P


Galerija


Število komentarjev: 0

Dodaj komentar

Za komentiranje se prijavite.