Zapelji me nocoj

“VI- pa roka!”

To so bile Aljanine cinične besede, ko sva na drugem sidrišču Zapeljivke v NŠG-ju poskušala oceniti zadnji sicer na skici neocenjen raztežaj čez plate. Ker sva se oba prvič podajala v NŠG, sva se oba sproščeno pripravila na kratek dostop, kratko smer in kratek sestop. Človek bi si mislil, da bova vsaj opis s Slovenskih sten, ki pravi “​​malo možnosti za vmesno varovanje” vzela bolj resno, a sva bila prepričana, da se bo sigurno dalo kaj zabijati, zatikati in vstavljati. Če pa ne, je pa gotovo lažje kot pravi ocena.

Na koncu sva se uštela pri obeh domnevah. Že tista prva III-IV zajeda je bila kar našpičena glede na oceno, saj so se stopi in oprimki sramežljivo poskrili. Vmes pa samo en klin in še ta je bil nekoliko predolg za svojo izbranko. Ko sva se lotila kamina z oceno IV+ in se je stvar postavila precej pokonci, sva se znova spraševala, komu je zdrsnil svinčnik po papirju in je pred V postavil še I.

Preostala plezarija po platah je bila lepa, ampak predvsem mentalno naporna, ker se na Slovenskih stenah niso zmotili in možnosti za vmesno varovanje res ni veliko. Kakšen klin se tu in tam najde, za metulje pa se najdejo ravno 4 mesta v celi smeri. 

Smer pretežno zavija proti levi, zato se kar namatraš tudi, če najtežje raztežaje plezaš kot drugi – sploh, če te prestrašijo še prve kaplje z neba preden zarineš v predzadnji raztežaj, kjer te čaka detajl smeri. Stvari za prijet pa je tako malo, da po koncu smeri sploh nisem čutil nobene utrujenosti v zgornjem delu telesa.

Zaradi izkušenj z dosedanjim potekom smeri sva še v izstopni kamin vstopila precej previdno in pričakovala kaj težjega od II-III, kot je ocena na skici, ampak sva se na koncu strinjala, da je vsaj ta del smeri ocenjen kar pravično, oz. je tiste III praktično za en sam gib.

Aljano je smer tako pretresla, da med celo smerjo ni prižgala niti enega IQOS-a, zato jih je naknadno puhala v avtu, ko sva se vozila na rašiški piknik. Še prej pa sva občudovala modno revijo, ki se je valila z Male Mojstrovke proti prelazu Vršič.

Da sem se otresel vse nabrane napetosti iz smeri, sem večer preživel na Gojzar Tancu ob plesanju polke in ritmih patriotskih Fehtarjev. Plezal sem večkrat, plesal prvič, pa je bilo v soboto vseeno lažje slednje.

Četudi se njihov sloves vrti okoli blišča, razuzdanosti, pretiranosti, ekstravagance, parodičnosti in protislovja, srce kdaj rado zapoje tudi s Fehtarji:

Kjer gore se dotikajo neba,
tu, kjer sem rojen, je najlepši del sveta.
Doline izpod Triglava,
tu je moja mati nekoč bila doma.
Gorenjska ljubljena.

Naj ti smer da še toliko po p****, bom naslednji dan vedno znova že nestrpno čakal, da mi bodo poškodbe, čas in ostale omejitve vsakdanjega življenja omogočile, da se vrnem v svet, kjer bi zlahka preživel vsako minuto svojega življenja.

Zapeljivko (120 m, V+/IV-V) v NŠG sva plezala Aljana Kavčič in Matevž Kožman.