Prvomajska Črna gora

Ko brez miru okrog divjam, 

prijatl'i prašajo me, kam?

Dooolgo sem se odločal, kam za prvi maj - s svojimi ljubimi sotečajci plezat večraztežajne smeri v Paklenico ali pa po poživitveni odmerek svoje trenutno najljubše droge v Črno goro – frikanja (čeprav, priznam, se ostale alpinistične dejavnosti hitro približujejo)! Začelo se je tako, da sem o tem premišljeval ob kavi, nato ob kosilu, zvečer ob pivu, in zjutraj spet ob kavi. Vsak dan sem preučeval vreme, sestavo skale, ocene plezališč, raznorazne forume, na koncu še horoskop, dokler nisem vendarle v svojo monodramo vključil še interdisciplinarnega konzilija  v sestavi izbranih predstavnikov sodelavcev z UL FFA, prijateljev, pevcev iz Vokalne skupine BeJazzy, soplezalcev, družine, zlato rezervo za potrebe sklepčnosti pa so predstavljale še medicinske sestre KVČB ambulante na UKC-ju. Posebej moram izpostaviti trud in angažiranost predstavnice družine, babi Milice, ki je, kot mnogokrat prej, poskušala uveljavljati veto na vse, kar vsaj malo diši po alpinizmu, rekoč “Motiko pa grablje v roke, pa pamet si kupi”.

Pa vendarle je s skupnimi močmi uspelo – »10 dni Črne gore, prihajam!« sem z nežnim glasom obvestil delodajalca. V Janezov kombi, nabit do zadnjega kotička s plezalno, camping in osebno opremo, se nas je stisnilo šest ljudi (2x AO Rašica (Janez, Armando), 2x AO Kamnik (Ajda, Mateja), 1x Akademski AO (Sandi), ter 1x neopredeljeni (Matej)) in dve psički (Rumi, Fiori), ki sta si delali prostor pod in med našimi nogami, kjer ju je na srečo dodatno hladilo tudi pivo. Naj omenim, da sem kot pravi bodoči alpinist na kampiranje odšel z morfološko statičnim kovčkom, ki se je še dodatno upiral uspešnemu zapiranju vrat prtljažnika, a ne Ajda?!

Frikanje v Črni gori me je totalno navdušilo. Nastanjeni smo bili pod previsnim in z velikimi kapniki obdarjenim plezališčem Smokovac. »Rest day-i« so bili sicer splanirani primarno za deževne dni, a se je izkazalo, da ostane plezališče suho tudi v najhujših nalivih. Veliko samodiscipline je bilo tako potrebne, da sem si vendarle vzel en »prost« dan, ki smo ga izkoristili za veslanje s kanuji ob obalah Kotorja.

Kot bi rekel Mičo – močan biceps in mirna glava lahko rešita marsikateri problem. Plezališče sicer zahteva suverenost v 6-kah, pravi užitki pa se začnejo v svetu sedmic (kdo bi vedel, bojda tiste iz Povčenega ne štejejo, huh!?). Tako smo Ajda, Janez in moja malenkost izmenjaje spuščali osvobajajoče prvinske krike užitkov ob preplezanih 7a-jih, ki so na srečo odmevali po precej praznih stenah, saj je ta šport (in šport na sploh?!) še precej nerazvita dejavnost v Črni gori.

Dasiravno sem se najprej s težavo odločil za Črno goro in potem še s pivom blažil simptome FOMO-ta ob izključenosti iz pakleniške tečajniške zadruge, je bil to eden najboljših frikovskih izletov – predvsem zaradi krasne skupine ljudi (in živali), ki me je obdajala teh prekratkih 10 dni (in 7a-jev, seveda😉).

Na še! 

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Vodniček: "Montenegro climbing" app - super zadeva, brezplačna.

Plezališče Smokovac
- v senci do cca 15h (začetek maja, poleti malenkost manj)
- odlična kvaliteta skale
- v desnem delu lažje ocene, par platk, sicer pa previsi, previsi, previsi s kapniki
- 15 min vožnje iz Podgorice
- najbolj popularno plezališče, a še zdaleč ne tako obljudeno kot naša plezališča
- en cel dopust bi lahko posvetil samo temu plezališču - ogromno smeri!
- lepo navrtano
 

Plezališče Kolašin
- v vodničku je pisalo, da je "north facing", zato smo na vroč, sončen dan šli tja
- izkaže se, da je orientirano proti čistemu jugu
- plezališče je v gozdu
- če si ravno v bližini, obišči, sicer pa obstaja dosti lepših plezališč (krušljivo, odstranjeni prvi svedrovci)

Cijevna
- ogromno sektorjev
- obiskali smo Kanjon Cijevne (Left Wall, Gray Wall)
- Gray wall: skala in plezarija spominja na Paklenico
- Left wall: zelo lepe smeri
- lepo navrtano
- ta dva sektorja sta južno orientirana - maja prevroče ob sončnem vremenu