Prve Pakl(ačink)e ne pozabiš nikoli!

Ko pišem ta zapis, imam blazinice na prstih še vedno brez pravega občutka, ker sem kožo pustila na prelepi, a grobi pakleniški skali.

V srcu čutim navdušenje in zadovoljstvo, saj sem doživela resnično nepozabno izkušnjo. 

Vse se je začelo že sredi aprila, ko smo tečajniki nestrpno pričakovali svojo avanturo v Paklenici. Vsi smo upali na plezanje večraztežajnih smeri z alpinisti in na lepo vreme. Vremenska napoved je sprva bolj slabo kazala, a na koncu smo se strinjali, da je bistveno druženje. Naša skupina, fantastičnih 13 (skoraj vsi letošnji tečajniki), je bila pripravljena na vse, saj smo vedeli, da nas čaka dobra skala, prečudovita narava in neprecenljiva izkušnja.

Ob prihodu v Paklenico smo bili lepo sprejeti s strani Rašičanov. V kampu je bilo veliko alpinistov in starejših pripravnikov, ki so nas v naslednjih dneh peljali plezat večraztežajne smeri.

Vsi čutimo hvaležnost do alpinistov in starejših pripravnikov, ki so bili tam, in nas naučili marsikaj novega in uporabnega. Hvala!

Z Blažem sva se v Paklenico pripeljala v torek zvečer, ravno sva še ujela svetlobo, da sva v miru postavila šotor. Ko je padla noč, smo se posedli okoli miz in začeli planirati naslednji dan. Kmalu je od Ajde priletelo sporočilo, da prihaja Brdi, ki bo naslednji dan lahko peljal zainteresirane plezat. Z Blažem sva se takoj javila. Naslednji dan smo se podali v Centralni kamin. Takoj prvi raztežaj nam je pokazal klasično Paklenico - plezanje po žlamborjih. Smer nam je pokazala, zakaj nosi tako ime ;) Brdi nama je na poti nazaj pokazal najbolj znamenite smeri v Paklenici, da sva dobila orientacijo. Polni energije smo se odločili še za eno smer: Flex and Rex.

Drugi dan smo s Špelo in Mičom najprej naskočili Nosoroga. Bili smo druga naveza v smeri. Na predzadnjem štantu smo ujeli navezo pred nami, kjer smo morali kar precej dolgo čakati, da sta poljaka preplezala do vrha. V dobri družbi in s pogledom na Tjašo in Jureta, ki sta na drugem bregu plezala 6b+ je čas hitro minil. Želeli smo splezati še eno smer in odločili smo se za Sjeverno reber. Po prvem raztežaju nas je skoraj odpihnilo, zato smo se spustili po vrvi in vrnili v kamp.

Tretji dan smo se zjutraj zgodaj zbudili, počakali kakšno uro, da se je skala posušila in se odpravili v smer Danaja z nadaljevanjem v Brid za Veliki Čekič. Brdi nama je z Vitom omogočil nepozabno doživetje. Šalce tam, kjer jih rabiš, razen v raztežaju z znanim žlebom je ni bilo, ko sem jih jaz najbolj potrebovala… občutki v steni so bili … sem brez besed!

Zadnji plezalni dan naju je (z Blažem) Mičo peljal v tri smeri. Začeli smo s smerjo Doktor Frankenstein, nadaljevali v Tinin, ki jo je Blaž plezal kot prvi, in nato v Sjeverno Reber, ki me je čakala še izpred dveh dneh. Prva dva raztežaja sem plezala kot prva!!!

Vsako plezanje se je zaključilo pri trafiki, kjer so prodajali najnujnejše - hladno pivo. Ko smo sestopili iz smeri, smo se vedno posedli na tla pred trafiko, kjer smo si zadovoljni pripovedovali, kaj smo plezali in kako nam je šlo. Ta del mi je zares ostal v spominu, lepo je videti in občutiti zadovoljsko skupine ljudi, ki so ti blizu in z njimi deliti užitek ob zasluženi osvežilni pijači.

Seveda pa ni manjkal večer “Paklečink” za katerega smo poskrbeli tečajniki.

Zadnji dan, sončna nedelja, je bila namenjena pospravljanju šotorov in vožnji domov. Na poti domov po magistrali sva se z Blažem ustavila na plaži, da sva se vrgla v osvežilno morje in se nato zadovoljna in polna novih občutkov in spominov popeljala domov.