Arco drugič

Ker me je Arco tri tedne nazaj tako zelo navdušil, sva se s Sebatom ta vikend spet odpravila tja. S tem pa sva izpolnila tudi njegovo željo, saj je imel že nekaj časa nagledano smer Via del Missile, VII-/VI, A0, 300 m.

Noro lepa, pokončna in čisto izpostavljena smer. S prvim raztežajem prečiš do odprte stene, od tu naprej pa vseh devet raztežajev strmina niti malo ne popusti. Tako kot je napisano v opisih, smer skoraj v celoti ni opremljena in je priporočljivo s seboj imeti dva seta frendov. V dveh najtežjih raztežajih, ki sta ocenjena s VII- (A0) stari klini so, v ostalih pa tja in sem kakšen ali noben. Je pa v celotni smeri možnost za varovanje s frendi vrhunska.

Plezarija je od začetka do konca konstantna. Še tisti dve petki, ki sta vmes zaradi pokončnega plezanja nista poceni. Meni osebno je bila najtežja 45 metrov dolga VI+, pri kateri skoraj že preplezaš cel raztežaj, nakoncu pa tista šestica pokaže zobe v rahlo previsnem terenu.

Smer je bila splezana na A0. Moram reči, da sta bila detajla smeri kar začinjena. V prečki niti ne toliko kot v zgornji sedmici.

Ker sva se v steno odpravila bolj pozno, sva imela zadnji raztežaj obarvan s čisto temo. Nato pa naju je čakal še sestop pri katerem naokoli po planinski poti počasi izgubljaš višinske metre.