Zimski tabor KA: Grohot 2024

Prejšnji konec tedna (21.3. -  24.3.2024) sem se udeležila zimskega tabora KA na Grohotu za pripravnike in tečajnike alpinističnih šol. Tabor je vodil Andrej Jež, pomočnik je bil Janez Toni. Namen tabora je bilo pridobivanje izkušenj iz zimskega alpinizma – vzponi, tehnike varovanja, napredovanja, nameščanje varoval itd.

Program tabora je bil dobro zastavljen. Šli smo skozi manevre zimskega alpinizma, imeli čas vse povaditi, se naučili še marsikatero podrobnost in izpopolnili svoje znanje. Inštruktorji so bili temeljiti in so se nam res posvetili. Vzdušje na taboru je bilo sproščeno in zabavno, in kot skupina smo se zelo dobro povezali. Tabore KA zelo priporočam, z vidika znanja ter spoznavanja članov drugih AO. Vse pohvale Andreju, Janezu in vsem inštruktorjem ter osebju na koči.

V četrtek sva se z Lukom (AAO) po službi odpravila proti kmetiji Bukovc - izhodišču za Grohot, kjer sva se dobila z ostalimi udeleženci tabora. Nahrbtnike smo pustili v kombiju in se odpravili na pot. Pot do koče je bila kopna, zato smo se spraševali kakšne sploh bodo razmere. Ko smo prispeli na kočo nas je čakala odlična večerja in po tem nepozabne palačinke (pohvale kuharicam na koči, ki so nas razvajale z okusno hrano tekom tabora). Po večerji nam je Andrej Jež pripovedoval o dogodivščinah iz plezanja t.i. alpske trilogije ter o odpravi v Peruju. Odlično predavanje o zanimivih prigodah.

V petek smo lahko malo dlje spali, zajtrk smo imeli ob 8ih, odhod ob 9ih. Imeli smo ponovitev osnov gibanja v snežnih razmerah s poudarkom na gibanju naveze. Po prikazu smo se dali v naveze in vadili od vznožja snežišča pod Malo Raduho do Durc. Inštruktorji so nas budno spremljali in dajali napotke, vsake toliko pogledovali proti steni in sprobavali cepine v skali. Z Lukom sva si dala duška pri padcih tako, da sva varovanje čim bolj realno povadila. Do vrha smo manevere že kar dobro osvojili. Na poti navzdol smo povadili še zaustavljanje s cepinom na tri načina (brez in z nahrbtnikom) in se spuščali po snežnem toboganu. Sledila je večerja in predavanje Janeza Tonija o nevarnostih v snežnih razmerah in zimskih gorah. Po predavanju je šel vsak udeleženec tabora do Andreja in Janeza in povedal kaj pričakuje od tabora in kaj bi se rad naučil. Odličen pristop. Na podlagi tega so nas razporedili v nazeve ter nam določili smer, ki jo bomo plezali v soboto.

V soboto nas razporedijo v dve skupini – prva skupina pleza, druga skupina ima vaje preverjanja in iskanja z žolno ter spust po snežni gobi pri Janez Toniju. Med menjavo skupin Janez poskrbi, da imamo čas za pripravo kave v GRS koči ter malico.

S Karmen (AO Kranj) sva bili razporejeni v prvo skupino. Plezali sva levo varianto Detektivske smeri (Lanež, II-III, 40°-50°, 135 m) v spremstvu inštruktorja Jankota Oprešnika – Zumba (vzdevek je zame še vedno uganka). Zumba je splezal prva dva raztežaja, ker sta bila plezalno zahtevnejša – drytoolanje ter plezanje po borovcih, preostanek smeri sva plezali izmenično. Med plezanjem nama je dajal napotke in naju popravljal, kjer je bilo potrebno – predvsem pri zabijanju klinov. Po splezani smeri smo se hitro odpravili proti GRS koči, ker smo bili kar nekaj časa v smeri zaradi mnogih vprašanj. Zumbo je čakala še ena naveza in smer. Midve sva v družbi ostalih spili kavo ter pričeli z vajami, iskanja z žolno. Po tem je vsak naredil snežno gobo in se spustil po njej. Janez je vsakemu posebej pokomentiral pravilnost izdelave snežne gobe.

To noč je bilo planirano bivakiranje v snežni luknji. Vendar se je vreme poslabšalo, začelo se je bliskati in grmeti, ter možno snežiti. Nekaj navez je zaključilo smer v kar slabih razmerah. Rečeno je bilo, da v primeru slabih razmer ne bomo bivakirali. Vsi se s tem že nekako sprijaznimo in udomačimo v udobni in topli koči. Po večerji smo imeli predavanje Boruta Demšarja o (ne)načrtovanem bivakiranju. Po predavanju se vreme umiri in Janez motivira večino udeležencev, da gremo ven in začnemo kopati luknjo v snegu za spanje. Luka nas nauči da se softiču po slovensko reče rahlež, in se hecamo, da so te, ki ne spijo zunaj rahleži. Karmen, Foška in jaz si skopljemo luknjo in se odpravimo spat. Po uri spanja se z Foško zbudiva in ugotoviva, da je še nekaj dogajanja v koči. Zakaj bi spal, če lahko plešeš.

V nedeljo zgodaj vstanemo, saj je bilo dogovorjeno, da v primeru dobrih razmer plezamo. Po zajtrku se megla razkadi. Neprespani a veseli, da je plezanje možno se nas večina odloči za plezanje. Razporedijo nas v naveze (podobne kot prejšnji dan) in gremo plezat lažje smeri. Plezala sem s Tejo Koren v spremstvu inštruktorja Marjana Kozoleta, smer Butalska (Lanež, II+/2, 55°/30°-50°, 150 m). Pred nami sta bili še dve navezi, tako da smo s plezanjem pohiteli, ker smo morali biti do 14 ure nazaj v koči. Marjan nama je dal veliko koristnih nasvetov, predvsem smo pa delali na hitrosti.

Po splezani smeri smo se odpravili v kočo, kjer smo imeli kosilo in analizo tabora ter povratek v dolino. Za spomin smo naredili skupno fotografijo, sem pa prepričana da nam bo vsem tabor ostal v zelo lepem spominu.

Fotografije so od udeležencev tabora.