Avstrijski raj slapov

Že med tednom pride vabilo s strani Roka: Hej, v nedeljo bi jaz šel v Felbertauern? Greš zraven? Ni bil najbolj jasen kaj bi tam počel, in med brskanjem po spletu, naletim na informacijo, da je tam veliko balvanov. Pa se mi zdi malo čudno, zakaj bi Rok vabil na balvane na tako lep zimski vikend. Hitro ugotovim, da je ideja plezanje slapov, lokacija pa nekje pod Grossglocknerjem. Vse skupaj me je takoj spomnilo na lansko turo in plezanje slapu Das Schild. Sem takoj vedela, da bo to fajn vikend. Vabilu se odzoveva jaz in Mičo.

Na pot smo se odpravili v soboto zvečer, pred nami je bilo 2h 45 min vožnje do nastanitve. Tokrat so vsi gojzarji v avtu, honda drvi po avtocesti in mi se obsedeno bašemo s Choco Crunch koruzno čokoladnimi sladkiši, ki so nas spremljali celo turo :D. Mičo počiva na zadnjem sedežu, naju z Rokom pa bolijo glasilke od debatiranja o filmih, plezariji, planih in življejnskih problemih tretjega sveta. Deset minut pred prihodom še malo resnejša debata o zastavljenem cilju za naslednji dan in že smo pri hotelu.

V hotelu so čakali le nas, in ker smo poligloti, smo se menili v nemščini, angleščini in španščini, ne vedno v tem zaporedju in morda včasih vsi jeziki v eni povedi. Že vnaprej smo se dogovorili, da bo eden “ilegalec” in tako prišparali denar za eno osebo, spali pa smo v sobi za 2. Ko pridemo v sobo si odpremo pivo in dokončamo plane za jutrišnji dan. Plan je Amertaler slap. Vstaja se ob 6ih, 6:30 odhod, ob 6:50 na parkirišču, ob 7ih se hodi in 7:20 se pleza. Soba je imela to posebno dodano vrednost prosojnega in deloma prozornega stekla v kopalniških vratih, kar je očitno nov trend v hotelskih nastanitvah za 2 😊.

Zjutraj se zbudimo, pojemo zajtrk in odrinemo, do parkirišča pa pridemo ob prvi svetlobi dneva, idealno. Ravno toliko, da si ogledamo svoj cilj. “Ti, ampak tole zgleda pa kr pokonc ane?” sta se z očmi in navdušenim nasmeškom in kančkom strahospoštovanja spogledala Rok in Mičo. Amertaler Eisfall je s te strani res veličasten.

Dostopa do slapu je 20 minut. Slap je visok 140m, ima 4 raztežaje, Prvi raztežaj je ocenjen z WI3+, drugi z WI4, zadnja dva pa sta ocenjena z WI4-5, odvisno od tega kako je slap narejen in kakšna je razmera.

Letos je od nas led plezal le Rok, ko je z Nejcem iskal vstopno varianto Uroševe grape v NŠG. Ampak tega je bilo le za odtenek. Desno od prvotnega cilja zagledamo še en slap, Rechter Amertaler. Ta je krajši in ocenjen z WI3+. Odločimo se, da se gremo najprej ogret na ta slap, po njem pa odvisno od počutja. Slap smo začeli plezat ob 8ih, ga preplezali z dvema daljšima raztežajema in se ob 10ih že razvezovali pod slapom. V okolici sta še dva druga slapova, s podobnim dostopom in eden z daljšim. 

“Ja nč, gremo še enga ane? Tole je blo tko dobr za ogrevanje.”

Prestavimo se pod levi slap Amertaler Eisfal in čakamo, da bomo na vrsti, saj so bile v slapu že tri naveze ter ena v vrsti pred nami. Linija plezanja slapu gre po desni strani, samo v četrtem raztežaju se en del odpleza na levi strani. Namreč na levi strani so štanti za spust, pa tudi led je svečkast, zato so tam in na sredini slapu pogosto padali kosi ledu.  

Ko smo že skoraj na vrsti se nam vrine češka naveza. Odločijo se, da bodo plezali 2 do 3 metre levo od nas in, da ne bodo zasedali štantov. No, kolegialno tega niso izvedli ker so nekatere linije bile plezane precej bolj posiljeno kot bi jih naravno peljali mi. Verjetno tudi zato kakšen + več pri oceni, vsaj v naših glavah .

Rok in Mičo sta se sredi slapu zamenjala in vsak preplezala polovico slapu. Mičo je imel to čast, da je prevzel drugi, težji del slapu, pa še čehi so mu jo zgoraj zagodli. Tako je zadnji raztežaj pravi miks “prijaznih” pobočni vetrov ki neprenehoma dostavljajo pršč v glavo, ostale naveze pa so poskrbele za kaj tršega. Taprava Škotska izkušnja. Sama sem se kar namučila preplezati čez najtežji del raztežaja. Sledil je še spust po vrvi, zgoraj abalakov, spodaj pa pista navrtanih štantov za spust.

K avtu smo prišli še podnevi. Utrujeni ampak zadovoljni z dnevom in izkupičkom. Z avtom smo se odpravili pogledat še slap v bližini, Rechter Nordportal, ki pa še ni bil dodobra narejen. Na poti domov najdemo lušno restavracijo, si privoščimo burger in pivo in se odpravimo proti Ljubljani. No, pa sladica Choco Crunch v avtu in gasa domov 😊

Poraja se vprašanje tradicionalne zimske ture v tiste kraje 😉