Novoletna Sperlonga

Hladen ​decembrski petek. Ura približno 22.00, ko smo Armando, Maša, Blaž in jaz s sposojenim kombijem zavili k Janezovi hiši. Nabralo se nas je 12, poleg omenjenih še dve Špeli, Ajda, Urh, Slađana, Kiki in Taja. 

Vozili smo celo noč, naš cilj Sperlonga, na obali južne Italije, kjer je nekoč letoval rimski cesar Tiberij. V apartmaje smo prišli zgodaj dopoldne, nazdravili in se odpravili na plezališče ob rajski plaži. Po plezanju trgovina, večerja, pivo in spanje. Rutina, ki smo jo z dnevi ponotranjili in dodobra izpopolnili. 

Vsak dan je večerjo za vse pripravljal drug apartma in vsak dan smo za plezanje obiskali drug sektor. Navkljub na trenutke oblačnemu vremenu je bilo toplo, tako da smo plezali v kratkih majicah. Z ocenami se nismo obremenjevali, z vsakim dnem je ​šlo bolje, napredek pa viden pri vseh. 

Janez in Kiki sta poskrbela, da smo vsi tečajniki prišli do svoje večraztežajne smeri. Prva sva na vrsto prišla jaz in Urh s 120 metrsko smerjo s pomenljivim imenom Uomini Inutilli (nekoristni možje). Nekaj dni kasneje so se v dolgo smer (Via dello Spigolo, 125m, 5c) podali še vsi ostali, ki so verjetno izbrali bolj privlačno smer, abzajlali skoraj do morja in se povzpeli po smeri s čudovitimi razgledi. 

Dneve za počitek smo dobro izkoristili, z obiskom Pompejev, Napolija, kjer smo uživali ob izvrstni pici, ter nenazadnje Rima. Za vodstvo po zgodovinskih krajih je poskrbel Urh in dokazal, da lahko klasična izobrazba pride še kako prav. Novo leto smo pričakali v apartmaju ob odlični večerji nato pa smo se odpravili na glavni trg, kjer smo poplesavali pozno v jutro. 

Plezanje v Sperlongi je bilo prijetno, hitro smo se privadili na ostro skalo in prekrasen pogled na morje, ki je krasil prav vsakega od številnih sektorjev. Dostopi so bili dovolj kratki, da ni bilo pritoževanja, in hkrati dovolj dolgi, da smo se lahko učinkovito otresli posledic preteklega večera. Tu in tam so nas neprijetno presenetile ocene smeri, včasih tudi velike razdalje med lepljenci. Za razdalje smo sklenili, da niso predolge, ampak da so preprosto drugod prekratke. Ker je bil odgovor vedno pritrdilen, je tudi vprašanje “a je za prevezat?” z dnevi izginilo iz pogovorov. Tu in tam so izginjale tudi vrečke s sendviči, ki jih je pridno prenašala in odnašala Janezova Rumi (je le prinašalka). 

Zadnji plezalni dan nas je končno ujel dež, zato smo, skupaj z desetinami drugih plezalcev, obiskali slovito jamo Sperlonga (Grotta dell'Arenauta), kjer domujejo najtežje smeri. Zlizana skala, “stekleni” stopi in neznosna gneča. Prekrasno. Preplezali smo dve smeri in se premraženi odpravili proti apartmajem, kjer so nas čakali Janez, Ajda, Špela in Slađana, ki so v dežju preplezali se zadnjo večraztežajno smer na izletu. 

V Ljubljano smo se vrnili 2. januarja in se po kratkem spancu zbrali na Sceni ter nadaljevali z​ najljubšo aktivnostjo.