Internetni alpinizem ubija avanturo

Objav na temo digitalizacije v povezavi z alpinizmom v slogu uvodnika v decembrski številki Planinskega vestnika smo brez dvoma deležni že desetletja. V primerjavi s to časovnico je moja 'kariera' v alpinizmu šele vstopila v osnovno šolo. Občutek pa imam, da kljub mnogim prednostim interneta in digitalizacije tudi za alpinizem, večinoma poslušamo pritožbe in kritike. 

Neustavljiv trend digitalizacije in internetnega alpinizma nam je v prejšnjem tednu dostavil spletno verzijo 'novic iz vertikale' Gašperja Pintarja in Tomaža Jakofčiča: Alpinistične novice, 19. 12. 2023

Pintijev sistematičen in obsežen seznam, za katerega mi je na štantu djal:"slovenski alpinizem je živ", je nedvoumno potrdil kar smo mnogi spletni borci zavohali preko objav ostalih ljubiteljev slovenskega zimskega alpinizma; očitno so v Mojstrovkah bomba razmere!

In hvala bogu (ali instagramu?) za hitrost širšenja informacij katere potlej omogočajo fotrom in zdaj-zdaj fotrom, da si za predbožično darilo zrihtajo tak bonbon od smeri.

V soboto 23.12 sva z Nejcem, skupaj z ostalo polovico slo alpi scene, plezala v severni steni Velike Mojstrovke. Količina in frekvenca medferajnovskega druženja na parkingu, dostopu in na štantih ni bila presenetljiva glede na to, da je v tednu pred najinim vzponom, Debelakovo splezalo že vsaj 5 navez (realno verjetno bližje 10). Govorice in hype nista bila zaman; ob razmeri kjer vsak zamah zavibrira klino, se ti do konca smeji. 

Veter in nekaj centi frišnega sta poskrbela, da je bilo potrebno dostop ponovno zgazit. Kljub temu, da sva štartala prva v četici sva zaradi avtopilota prišla do stebera revežev in se je vrstni red navez obrnil. V smer sva vstopila tretja od štirih navez. Med čakanjem na štantih smo skupaj 'akol awinka' opazovali kako sta se Marčič in Prezelj sprehodila skozi Kaminsko smer kot bi kateri od nas 'po šihtu z bejbo skoču na šmarko'. Karakter smeri je dotik zime precej preobrazil, določeni segmenti so bili meni neprepoznavni glede na moj spomin, ko sem jo preplezal v kopnem. Nekje v sredini sva v lažjem terenu prehitela prvi dve navezi in si dala kepice ob romantičnem sončnem zahodu na vrhu VM ob štirih popoldan. Misel na pico alpinista spodbudi na podvizanje zato sva bila eno uro kasneje pri avtu. Nejc podnevi, mene je pa noč ujela, ker sem čelko prižgal.

Kontraverzen naslov in širša tematika gor ali dol, zadovoljstvu vzpona po katerem se ti smeji še med prazničnim nažiranjem, se ne bi odrekel.

Z Nejcem sva v zadnjem mesecu opravila dva zimska vzpona (eden koledarsko, drugi pa samo po temperaturi). Prvi pade v kategorijo 'če ne greš, ne veš', drugi pa stoprocentno v digitalno 21. stoletje. 

Če bo še naprej razmerje 50/50, mislim, da se za avanturo in raziskovalni duh ni za bati :)