Na jugu je poletje

"... da smo samo malo južnije, nekdje dole južno" bi zapel Bajaga :)

In še kako južno gremo tokrat. Najprej na hitro v Buenos Aires. V enem dnevu med (namerno :) ) dolgim postankom pred notranjim letom se mesta sicer ne da raziskati, a z nekaj preteklimi izkušnjami se hitro najdejo prave ulice in promenade, predvsem pa pivce, empanada in choripan. Baje sta vonj in okus najbolj asociativna čuta - v mojem primeru to sigurno drži. Mešanica čaja mate, ki ga argentinci po slamici srkajo skoraj na vsakem koraku in vonjave južnoameriške metropole so hitro dovolj za nostalgične trenutke. Med pohajkovanjem mi v eni od številnih starinarnic v oko pade revija "Revista geografica americana" iz leta 1938 v kateri zasledim članek o potovanju po Patagoniji s slikami Fitz-Roy masiva. Za male pare jo vzamem za večerno branje in učenje španščine :)

"Še mal bolj dol..." bi rekli Big Footi in z naslednjim letom sem že v Patagoniji. Od mesteca pri letališču do naslednje vasi El Chalten in s tem končnega cilja je potrebna še dvourna vožnja z avtobusom. Za ogromnim ledeniškim jezerom lago Viedma se že kažejo obrisi fenomenalnega masiva, ki se dviga iz nepregledne argentinske pampe in že dolga leta s svojo mističnostjo vabi željne raziskovanja.

El Chalten pa ni prav posebno mističen. Turizem je tukaj glavna gospodarska panoga in celotna infrastruktura je postavljena za bolj ali manj izkušene pohodnike, ki si za cilj izbirajo eno od (pre)dobro uhojenih poti. Lokalno prebivalstvo je skoraj povsem podrejeno potrebam tujcem obenem pa tudi s pridom izkoriščajo debele denarnice konfekcijskih turistov iz vsega sveta. No... tudi za bolj avanturistične se najde mesto in v kampu, ki nam bo dom za naslednjih nekaj tednov se najde vrsta obiskovalcev z nižjim budgetom. Med drugim tudi nekaj plezalcev, veliko popotnikov, ki so na poti že več mesecev in Tajvanec, ki je v slabih dveh letih prikolesaril z Aljaske...

Dnevi minevajo v čakanju preostalega dela ekipe in spoznavanju dostopnih poti in okolice. Konfiguracija masiva je precej kompleksna, dostopi so dolgi, zahtevni in skoraj obvezno vodijo čez ledenike, pa še sonce sveti s severne strani kar včasih precej zmede podzavestni del orientacije :) Še ponoči je severnica za obzorjem in glede na zvezde je glavne smeri neba precej bolj kompleksno treba določati z južnim križem. A to je bolj teorija kot praksa. Noč je namreč dolga samo dobre 4 ure - mrak se potegne daleč preko 11e zvečer, zjutraj pa se svita že okoli 4ih. Za plezanje kar ok :)

"da jo je zvabil veter z Juga" bi pa zapela Tinkara... :) Pri nas pozimi razmere pogojujemo s količino in obliko snega/ledu in temperaturami. Tukaj razmere pomenijo vremensko okno v katerem se umirijo patagonski vetrovi, ki prinašajo hladen zrak s južno-patagonskega lednega polja in s hitrostjo nad 100 na uro naženejo mraz v kosti. V času ekstremnih vremenskih razmer po vsem svetu smo trenutno tudi tukaj priča izredno jasnemu in toplemu vremenu, skoraj brez vetra, ki traja že več dni. V senci je preko 25°C, sneg se tali, ledeniki pokajo in ječijo, ledišče je šele na 3000 metrih višine. Seveda pa se razmere spreminjajo iz tedna v teden in kdo ve kaj bo ko se mi pridružita še oba Matevža :)

P.S. Poleg pohodov in razgledovanja mi družbo dela tudi muzika. Star južnoameriški rock je kot ena latinska verzija našega YU-rocka.

Če koga slučajno zanima: https://open.spotify.com/playlist/2IdIRr9QUCCQ7z76WH0S7W?si=aGQ_Y81uS7uIBeAer9kXZQ

(Soda Stereo, Los fabulosos Cadillacs, Los enanitos verdes, Maña, Jarabe de Palo, Los Abuelos de la Nada...)