Drytooling delavnica

Je vprašal Mifi, nas, "tečajce", če kdo na Drytool delavnici je bil.     

Bila sva Urh in jaz, a ker prej sem roko dvignila, je Mifi rekel: "Ti boš članek spisala."   

"Da nimam časa.", sem zajamrala.   

"Pa napiši v rimah.", Mira hudomušno je pristavila.

Torej:

Na Martinovo nedeljo z Urhom v Dol pri Hrastniku se odpraviva.

V Litiji, v kafiču, blizu želežniške postaje, 

z Igorjem in par Rašičani kavo spijeva.

Urh je ves zagnan in v pričakovanju,

jaz odločena, da bom le gledala, 

čeprav "za vsak slučaj" opremo sem spakirala. 

Ko prispeva na lokacijo, mrzlo je za znoret.

V gozdu vlažno in blatno je,

pa se zamislim:"Tak je torej drytooling svet.".

Tam so Vili Guček, starosta drytoola, 

ter Marko in Miha, slavna brata Guna, 

sami mojstri iz Zasavja, zibelke drytoola.

Demonstracija je res mikavna. Prav vsi uživajo. 

In ko Urh gre v akcijo opazim,

da navdušen je zelo. 

Zato se odločim, da poskusim v stilu "Kar bo, pa bo.".

V strahu, da cepin spodletel mi bo v glavo,

zašvicam, še preden dereze skale se dotaknejo.

A  ko cepin zataknem v luknjo in ugotovim, da me drži,

z vsakim gibom zadovoljstvo v meni se množi. 

In ko odlagam ga na ramo, se mi res prav imenitno zdi. 

Komaj privlečem se do vrha, z derezami bolj praskajoč,

in občutek gor je zmagoslaven,

čeprav pošla mi  je vsa moč.

Domov vrnila sem se blatna kot z Rock Otočca nekoč,

polna nepozabnih vtisov in drytoolaše občudujoč.

Kajti stvar je res precej naporna, saj zahteva fokus in živalsko moč.  

Urška Kusič