Pocukrana Kramarca

S Slatkim sva šla v nedeljo (26.11) plezat v severno steno Storžiča, in sicer Kramarjevo smer (IV/I-II), 615 m. 

Pri dostopu sva zabredla v borovce in posledično začetek smeri dosegla v dobri uri (po Miheliču, Tržičan potrebuje pol manj). Kmalu sva dosegla prvi skok, kjer je bilo ravno toliko snega, da so bile potrebne dereze. Varovanje je bilo zadostno, vključno s svedrovci na koncu težjih delov. Do bivaka naju je pričakal še težji skok mimo zagozdenega balvana z varovanjem na ključnih delih. Naprej svet postane malce lažji, zamrznjena trava pa ponuja zelo dober nadomestek škripavca. 

Nadaljujeva po izraziti grapi nad bivakom, tam srečava nesrečnega, poginulega jelena. Kaj je počel na takšni višini, je ostala uganka za naju. Od tam izmenično preplezava tri raztežaje (120 m). Čeprav je snega več, ni predelan. V zadnjem raztežaju ni bilo nobenega obstoječega varovanja.

Od tu je do vrha še 150 m lažjega sveta. Snega je bilo tu že dovolj, zato je bilo mogoče hitreje napredovati. Do vrha sva potrebovala sedem ur. Hitro se spustiva v dolino čez Škarjev rob, kjer naju v gozdu že ujame tema. 

Nekje sva prebrala, da se spomladi bolj malo pleza. Kdor ima željo plezati, je začetek decembra boljša izbira. V nekaterih opisih piše, da je najtežji del pred bivakom, kar je po težavnosti mogoče res, a zato ni podcenjevati časovne kompleksnosti nad bivakom, predvsem v teh "pockuranih" razmerah.