VOCF - Valle Orco Climbing Festival

Začne se je takole: "Ej a bi ti men naredil eno uslugo?"

"V redu" si mislim, za Roka bo treba it nekaj na pošto iskat al pa mu pomagat kakšno omaro prestavit. No, izkaže se, da so usluge za Roka precej bolj zabavne čeprav trajajo dlje kot samo kratek opravek v okolici.

Rok je namreč nekje izvohal, da se v Valle Orco na zahodu Italije konec septembra odvija plezalski festival. Kaj neki je to? "Baje bodo delavnice, pa boulder tekmovanja, pa tam je itak cela dolina polna granita in pok za plezat – dej prid zraven!" Pridruži se še Jure, ki si za sponzorja potovanja izbere razredničarko ker mu je odobrila izredni dopust in že imamo ta pravo ekipo.

Vožnja do vasi Ceresole Reale mine brez posebnosti, pridemo v soboto ponoči in hitro ugotovimo, da gre res za pravi festival. Kako?

1. Baje ni več prostora za avte in šotore ampak vseeno se nekako zmenimo, da gremo lahko not.

2. Ob treh ponoči je še vedno budna velika večina udeležencev

3. Za nekaj tisoč ljudi je na voljo manj kot 10 DIXI-jev

4. Pol kampa se dere Ettoreeeee! (za vse, ki poznate slovenske festivale je to ekvivalent Marjanu)

Naslednje jutro se odpravimo do prireditvenega prostora pri eni od bližnjih koč, ki se nahaja tik pod jezom. Povsod naokoli so stojnice s plezalnimi oblekami in opremo, za 25€ prostovoljnega prispevka vsak udeleženec dobi vrečko presenečenja in je udeležen v končnem žrebu za nagrade. Vzdušje je neverjetno sproščeno, velika večina ljudi na hrbtih nosi blazine in se pomika od balvana do balvana, kjer na osnovi častne besede izpolnjujejo tabele s preplezanimi smermi, ki veljajo za tekmovanje. Naši cilji pa niso tekmovanje in balvani ampak nabiranje novih znanj na delavnicah, ki jih vodijo velika imena plezanja. No... še prej si na eni od stojnic z opravljenim izzivom visenja v leseni razpoki prislužimo nekaj nagrad :)

Začnemo z delavnico plezanja v razpokah na kateri nam Pete Whitaker razloži osnove. V roke vzamemo bandažne trakove in si z njimi izdelamo rokavičke, nato pa takoj na umetno stenco na kateri se učimo različne prijeme in džemanje (ja, na tak način bom pisal) rok in nog v razpokah različnih širin. Pete je ves čas naokoli in potrpežljivo odgovarja na naša bolj ali manj laična vprašanja ter popravlja našo tehniko. Kljub temu, da je možno o tem veliko prebrati v knjigah ali pogledati na spletu imajo osebni nasveti posebno težo in vsi smo v slabih dveh urah odnesli veliko znanja.

Naslednja delavnica se imenuje "kako postaviti porta-ledge", predava pa nihče drug kot Babsi, ki smo jo na letošnjem filmskem festivalu Reel Rock opazovali med vzponom na pakistanski Trango Tower. Vsak od nas ima možnost žimarjenja do že postavljenega porta-ledga, poleg tega pa tudi izkusiti postavljanje medtem ko s soplezalcem sediš v visečem sidrišču.

Sledi obisk najbolj znane razpoke v dolini... Razpoka Kosterlitz je smer v visokem balvanu in govori se, da naj bi bila prva splezana smer, ki je v Italiji presegla famozno težavnost VI stopnje. Preveč občinstva nas odvrne od poizkušanja in naplezamo se na bližnjih balvanih. Rok je seveda odločen, da se vrne.

https://www.planetmountain.com/en/news/climbing/the-children-of-fessura-kosterlitz-the-legendary-crack-climb-in-valle-dell-orco.html

Dneva je skoraj konec... naredimo si večerjo in se ob pivu podružimo z ostalimi na enem od številnih koncetrov, nato pa ob glasnem nažiganju tehnaže srednje dobro prespimo noč.

V nedeljo se odločimo za plezanje v urejenih plezališčih. Razen v plateh je v dolini navada, da so urejena samo sidrišča, vmesna varovala pa je potrebno postavljati sam - idealno za prvi dan. V prvi smeri si najprej napeljemo top-rope in šele nato poizkusimo v vodstvu. V celem dnevu na sicer dveh različnih lokacijah splezamo samo tri smeri a vseeno je dneva hitro konec. Ugotovimo, da je način plezanja precej drugačen in da za varno napredovanje porabimo veliko več časa kot v naših plezališčih. Na sestopu z drugega plezališča Rok nabere cel šop marel :) V nedeljo se tudi zaključi festival – večina udeležencev je do večera že zapustila dolino in veselimo se, da bosta naslednja dva dneva bolj mirna.

Za ponedeljek si zaželimo bolj gorskega vzdušja in se podamo v eno od stranskih dolin nad reko Orco. Še prej se Rok preizkusi v prej omenjeni razpoki Kosterlitz in jo uspešno spleza naprej. Potem pa krenemo proti markantni piramidi v dolini Piantonetto kjer smo našli nekaj večraztežajnih smeri. Narava nam tudi tokrat postreže z delikateso in na gorski cesti kar na vozišču naberemo presenetljivo debel kostanj za večerjo.

Šele ob 4ih popoldne začnemo s plezanjem smeri. Nekaj časa nam pobere zgrešen dostop preko tečnih trav, ki se jih je baje potrebno držat kot las kakšne italijanske bolderašice, nekaj časa nam vzamejo prestrašeni pogledi v zahteven prvi raztežaj. Končno se prebijemo čez in ker je smer dolga le nekaj nad 100m in so sidrišča primerna tudi za predčasni spust se poženemo proti vrhu. Smer splezamo, med abzajlom pa uspešno stiskamo pesti da vrv pade mimo vseh dreves in lusk na steni. Sestop mineva v soju čelnih svetilk, prestavimo se še na vrh doline do jezera Teleccio, kjer v kombiju počeharimo noč na robu ogromnega jeza.

Naslednje jutro se že pokažejo znaki konstantne trodnevne akcije. Neprespanost, bolečine v mišicah zaradi drugačnega načina plezanja in dejstvo, da je pred nami še dolga pot domov nas iz načtrovane hribovske smeri preusmerijo v še eno plezališče kjer sproščeno preplezamo dopoldne in nekdo od nas celo najde čas za učenje slovenščine :)

Fenomenalen podaljšan vikend! Dogodek pa za naslednje leto toplo priporočamo vsem, ki jih zanima plezanje v granitu in sproščeno festivalsko vzdušje.

Valle Orco, 30.9. - 3.10.

Fessura Kosterlitz 8m, 6b / Fessura della Betula 12m, 5c / Fessura del Tramonto 35m, 5c / L`Alba di Domani 35m, 6b / Scoglio di Mroz, Via Grassi, 100m, 6a+ / La Quiete dei Principi, 15m, 5c / Brez imena, 30m, 5a

P.S. Jure ima nov vzdevek: "Jurčina"