Piz Badile via Cassin

Beni je imel neke plane v Chamonixu, pa bodo morali še malo počakati, zato sem ‘v tolažbo’ predlagala Cassina, ki je nekje v ozadju brnel že od lanske sezone. Najbrž v redu tolažba, smer res lepa, z vsemi skicami, ki so na voljo (in opomniki za vsak možen zaj**, ki ga lahko narediš) pa je tudi linija jasna. 

V soboto zjutraj štart iz Lj, potem kondicijskih 5h hoje na Sasc Furä. Ko prideva do koče, presenečeno ugotoviva, da vsi Italijanoti s parkinga, ki so štartali za nama, že pirčkajo na soncu - stara in krajša pot, uradno zaprta, je očitno čisto fino prehodna. Srečava tudi akademsko navezo, ki nama pove, da je v knjižico vpisana že prilična kolona navez za Cassina prihodnji dan. Ker sva malo suha škrtuha, si greva še malo skrajšat jutranji dostop in spiva na prostem.

Budilka ob 4h in ko kuhava fruštek, se že pretihotapi mimo vsaj 6 navez. Ker prva najbrž ne bova, sva lahko pa zadnja. Na štantih je precej družabno z nemško navezo - s tistim, s katerim imava iste cuge, simpatizersko kimava ali pa vzdihujeva nad preplezanimi raztežaji, enotna pa sva si tudi v olajšanju, da sta kar neprijeten razkoračni kamin dobila najina soplezalca, ole.

Prva polovica gre kar mimo, ampak škoda, ker se najbolj pokončna in lepa plezarija začne ravno v drugem delu, ko si že utrujen. Iz smeri izplezava na pozno popoldansko sonce, potem pa še kar grebenskega poplezavanja do bivaka. Ta je bolj ali manj krsta, naporen za nas rahle klavstrofobe. Večina jih sestopa z relativno kratkim in prijaznim abzajlom na Ita stran do Gianettija, midva pa zaradi logistike prihodnji dan abzajlava po Nordkante nazaj na švicarsko stran. Abzajl majster je bil Beni, potrpežljiv.

Na koči pivce in mehurčki, potem pa nazaj do avta in večerna vožnja do Lj. 

Via Cassin, TD, 6a, 800m