Jugov steber + Prusik Szalay

V petek dopoldne se slišim z Žigom, ki predlaga sobotno turo. Seveda takoj zagrabim priložnost saj vem, da se obeta nekaj dobrega. In res, ko mi je naštel vse ideje za smeri, sem vedela da bo tura kar konkretna. In res je bila. Na koncu pade Triglav. Sama pri sebi sem si tega tudi želela saj sem slutila, da bo skupinska Triglav tura časovno sovpadala z dekliščino moje najboljše prijateljice in bom turo zato izpustila. Kateri tečajnik pa si ne želi plezati v Triglavu?

Žiga poberem ob 5h zjutraj, nato pa se odpeljeva proti Vratom. Za točno smer sva že dan prej dorekla, da jo določiva zjutraj. Odločal se je med težjo in krajšo ter med lažjo in daljšo smerjo. Po več kot pol vožnje je padla odločitev na daljšo smer in sicer Jugov steber z izstopom čez Prusik Szalay.

Nekaj čez 6 uro sva prišla v Vrata, kjer se nama je na tabli izpisalo, da je že vse polno. A se je našel prostor tudi za naju in sva tako parkirala najbližje Aljaževem domu. Včasih niti ni tako slabo priti med zadnjimi. Pričneva z dostopom in ob 8h sva pod steno. Zabijeva kline, urediva sidrišče in pričneva s plezanjem. Začetni raztežaji so bili lepi, najbolj v spominu mi je ostal manjši previs, katerega je bilo prav užitek preplezati. Smer je postajala zmeraj bolj zanimiva, saj poteka tudi čez plate, plezanje teh pa je bilo res čudovito. Po 5 urah plezanja zaključiva Jugov Steber in pomalicava, saj sva imela za naprej drugačen plan. Ko sva sedela na ploščadi je Žiga premleval ideje za nadaljevanje. Mogoče kaj v Sfingi? Pa sva rekla kam in kako naprej bova videla po tem, koliko nama bo časovno vzelo prečenje polic. Ta del je bil na čase kar zoprn zaradi vsega šodra, ampak sva bila z Žigom ves čas v navezi. Prečenje polic nama je vzelo približno 2 uri, zato sva se odločila, da zaključiva kar s Prusik Szalay. Vmes pa sva tudi ugotovila, da sva se vštela s količino tekočine, zato je bila ta odločitev v tistem trenutku kar najboljša. Dodatne pol litra tekočine, ki sem jo planirala vzeti s seboj, je zjutraj ostala v avtu. Ampak se je na koncu izkazalo, da se da preživeti tudi samo s pol litra. Sreča za snežišča na vrhu!

Nad amfiteatrom sva vstopila v smer Prusik Szalay. Tu sem prvi raztežaj plezala naprej jaz. Žiga me je pred tem opozoril na opazovanje najlažjih prehodov in sem kmalu videla, da tam nista res dva lažja prehoda kot sem mislila, ampak le eden. Tako sva izmenično plezala štiri raztežaje. Zadnji raztežaj z oceno IV, ki sem ga plezala moram poudariti, da je bil naravnost čudovit. Že takoj ko sem videla, da so bili v parih metrih zabiti kar trije klini sem vedela, da bo tu plezanje zelo zanimivo. In res je bila plezarija tu odlična! Nato pa je do vrha raztežaje potegnil Žiga in tisti zadnji raztežaj z oceno V je bil še pika na i te smeri. Za plezanje sva porabila 9,5 ur, nato pa sva se kar hitro po Bambergovi poti odpravila v dolino. S hitrim tempom sva prišla do ferate. Tam pa sem jaz malo upočasnila, da me nebi noge slučajno izdale. Ko pa sva prišla v Luknjo se nama je obema nasmehnilo saj sva vedela, da se bova zapodila po melišču. No od tu naprej pa sva s hitrim tempom in s tekom hitro prišla do potoka, kjer sva se konkretno ofrišala in naužila izgubljene tekočine. Sledil je še tek, hitra hoja, spet tek do Aljaževega doma, tako da sva za sestop porabila manj kot 2 uri. Ob 8h zvečer sva prišla do Aljaževega doma in tam povečerjala.

Žiga, res hvala za tako extra turo!