Primorka&Kekec v primorskih stenah

Po čudovitem vikendu v Bovcu, sem že hitro začela razmišljati kdaj bi šla  lahko ponovno plezat. V ponedeljek sem poslala sporočila alpinistom in vse je kazalo na to, da bom mogla malo počakati. No, ker pa nekateri izmed alpinistov(beri Kekec) niso najbolj navdušeni nad digitalnimi napravami, se le ti odločijo odpisati proti koncu tedna. Najprej je bila ideja Barbara v Vevnici, pa jo je hitro zamenjala smer Aic v Zidni steni zaradi dežja. 

To smer naj bi Kekec imel v mislih splezati z Mifijem, pa je potem kar meni predlagal. V soboto sva se dobila ob 5.30 v Železnikih in štartala proti Mlinarici. Čudovito, sem pomislila. Kot primorka v primorskih stenah. Parkirava, spakirava, letiva.

V Mlinarici je nekje po 50m odcep za pot, ki pelje do najine smeri. Iz poti so naredili gozdno vlako, zato je treba biti pozoren da nekje po 10 minutah zaviješ desno na potko, no midva seveda tega nisva in sva malo po trentarsko udarila naprej po vlaki, potem pa s pomočjo aplikacije ugotovila, da je pot nižje in nato po neki grapci nekako prilazila na to potko. Da sva si naredila še malo treninga sva kasneje ponovno malo falila pot in plezala čez debla dreves, ki jih je podrlo neurje, pa čeprav pot pelje okoli.

Malo čez devet se lotiva najine smeri . Že v prvem cugu se mi odlomi skala, vendar ostanem v stabilnem položaju. Pomislim: no Jana, dej bl previdnu. Na začetku je skala malo bolj krušljiva, potem pa je vedno le boljša, nekje spominja že na dolomite. V smeri sva z Kekcem našla 2 klina, le na bolj težkih prehodih, zato sva imela veliko dela z zabijanjem in izbijanjem le teh. Najbolj zanimiv cug je bil ob kaminu, kjer sva pripela ruzake na pas, da sva se nekako skobacala skozi in nato nadaljevala desno po plati in naprej navzgor.

Tu je velika izpostavljenost glede na oceno, vendar je skala odlična. Smer ponuja tudi čudovite prehode med strehami. Pozno popoldne sva na vrhu. Časovnica na primorskih stenah pa je za superjunake, ki znajo leteti. Čaka naju še sestop, ki ni videti kaj pravljičen. Izpostavljenost, prečke, grušč. No pa pejva, sej nimawa druge, si rečem.  Malo poplezava, narediva vmes še en abzajl, pa še malo in sva že pri drugem abzajlu, kjer naju namoči voda, ki teče čez skale. Desno po prečkah, malo lažjega poplezavanja(II/III) in sva že v strugi pod steno. Večino skale v grapi je rdečkaste barve in precej krušljive. Kekec poje nekaj bonbonov in pičiva nazaj proti avtu, tokrat res ujameva pravo pot. Analizo ture narediva v koči po Vršičem.

Hvala Kekec za čudovito smer v prelepih, meni najljubših stenah-primorskih, za vse nove nasvete, popravke, zgodbice, nasmehe, predvsem pa mirnost, suverenost in potrpežljivost. 

Smer sva plezala: Jana Štenkler in Janez Kekec

Zidna stena: Aic, 350m, V+