Centralna smer v Zadnjem Prisojniku

Pred poletjem si nisem zares predstavljal, da mi bo kot tečajniku ponujeno splezat prav veliko daljših smeri. Po petku pa sem imel na svojem računu že Herle - Vršnik v Ojstrici in Bratovsko smer v Srebrnjaku. Zahvala gre Mifiju, moji ažurnosti na Messengerju in fleksibilnemu delavniku, da se lahko takim avanturam prilagajam tudi med tednom.  

V glavnem, to se mi niti ni zdel tako slab izkupiček – predvsem glede na to, da letos ni ravno lahko dobit alpinista in je bila to tema marsikaterih pogovorov z ostalimi tečajniki in Mifijem v zadnjem času. Še celo to: baje, da je Mifi v dve daljši smeri do zdaj peljal samo enega tečajnika. 

Zato sem si udeležbo na ROF-u vzel res bolj dopustniško in užival v zame najlepših krajih v Sloveniji – okolici Bovca in Soški dolini. Malo je bilo branja knjige, malo ohlajanja v Soči, malo kuhanja, nekaj piva, nekaj frikanja, predvsem pa veliko dobre tečajniške družbe!

V nedeljo popoldne pa me s klicem preseneti Žiga in sprašuje, če sem za torek že kaj zmenjen. Pravi, da bi šel malo potrenirat za svojo izpitno turo za gorskega vodnika pa se je spomnil name, ker me je do zdaj že dvakrat zavrnil. No, v tretje gre rado, ker takemu povabilu pa kot tečajnik itak ne moreš reči ne.

Doda še, da se o podrobnostih dogovoriva jutri, bova šla pa nekaj srednje dolžine in kompleksnosti. 

Hm, kaj zdej to pomen? 

Njegov naslednji SMS mi da vsaj približno idejo – Centralna smer v Rjavini ali pa Steber Rogljice. 

Uf, Rjavina se sploh sliši kar konkreten zalogaj – 850m in VI- detajl. A bo to moja vneta ahilova tetiva zdržala? Že tako ali tako plezam celo poletje nekje na 80%, ker kar naprej pazim, da ne bi stanja še poslabšal in se na dostopih in sestopih nekoliko neznačilno jajcam.

No, na koncu se Žiga odloči za nekaj povsem drugega – Centralno smer v Prisojniku. 

Sliš se dobr, dej da mal pogledam, kaj sploh je to. Ko vidim dolžino in oceno, me rahlo stisne, ker nisem pričakoval, da bom v hribih že v kratkem plezal karkoli težjega od V+, tale smer pa ima vsaj 3 detajle težavnosti VI- ali več, enega celo VI+. Glede na to, da se v plezališčih za enkrat z relativno neuspešnostjo bojujem s 6a-ji, se mi je to zdel kar konkreten zalogaj. Poleg tega pa je smer dolga še 700m.

Kljub pomislekom se hitro pomirim, ker take priložnosti se pač ne izpušča. Tudi Žiga mi kasneje po preplezani smeri potrdi, da ni veliko alpinistov, ki bi tečajnika peljalo v tako težko smer. Zato si pravim, da bom itak plezal kot drugi, Žiga je pa itak že praktično gorski vodnik, tako da me bo v najslabšem primeru pa potegnil čez. Na koncu zaspim celo brez problema.

Zjutraj po poti poberem Žiga, ki pravi, da je nekam zaspan in mehek, tako da bo sigurno najprej rabil kavo. Po krajšem postanku na Petrolu in preostanku vožnje, štartava iz Krnice okoli 6.30 in v zmernem tempu prideva pod steno okoli 8.00.

S pomočjo vrisa smeri lociram vstop v vpadnici vrha na spodnji gredi, ki poševno reže steno. Začetek je lahek in brez kakšnih posebnosti, a se Žiga odloči, da me bo navezal na podaljšano kratko vrv, da povadi vse manevre, ki jih potrebuje za izpit. Na nekem vmesnem varovališču pustiva že prvi klin, ker ga je Žiga dovolj dobro zabil, da se z njim ukvarjam povsem preveč časa preden se odločiva, da to traja predolgo, midva imava pa pred sabo še celo smer.

Ko se v levo odpre polica, prečiva po njej in prideva do prvega vertikalnega prehoda skozi manjši kamin. Sidrišča pa nikjer nobenega, zato se nekaj časa sprašujeva, a bi mogoče morala še bolj v levo. Na koncu Žiga zabije klin in vstavi enega prijateljčka za najin prvi pravi štant. Potem pa se zagrize v prvi plezalen raztežaj, ki je bolj kratek, saj višje že najde prvo sidrišče na dveh klinih.

Sledi težji raztežaj po zajedi, ki se vztrajno oža. Vse skupaj postane celo nekoliko previsno, a tam gre še brez posebnih problemov. Potem pa se na enkrat lahko držim samo še trebušaste skale, in sicer tako, da jo objemam z obeh strani in v vsaki poki na njeni strani neuspešno poskušam najti kaj boljšega kot kakšen oprimek na trenje. Kljub temu se z nekaj počitka na koncu prigoljufam čez in se pridružim Žigu na prekrasnem sidrišču iz klina in treh metuljev.

Prva šestica je za mano, tok hudo pa spet ni blo. Zihr bo šlo tud naprej.

Dva dni kasneje pa od sodelavca, ki je to smer plezal prejšnje leto, izvem, da sva (kot že marsikdo pred nama) zgrešila pravo smer in se držala preveč levo, kar naju je na koncu pripeljalo v najtežji detajl v smeri. Obema se to zdaj zdi dokaj logično, saj sva oba pogrešila prečko VI, ki sem jo živčno pričakoval. Ko povem Žigu, pravi, da ga je tukaj res bolj navilo kot pa pri kasnejšem detajlu. Ocenjuje, da je bil to vsaj še en VI+, morda celo VII-. A pravi, da je bila za tečajnika vertikala tako ali tako bolj varna od prečke, kjer ne bi bilo pravega varovanja. Zavedel pa naju je viseč prusik in klini, ki so tičali tudi v tem delu stene. 

Naslednji raztežaj je lažji, saj se skozi lep kamin privlečeš na šodraste police, po katerih se sprehodiš do naslednjega sidrišča. Tam se spet malo zamudiva z iskanjem naslednjega prehoda, ki pa ga Žiga potem vseeno kar hitro najde in ga zanesljivo prepleza. Ta V+ raztežaj je precej okrašen s krušljivo skalo, a je kljub temu šlo za lepo plezarijo, ki jo na koncu zmorem brez težav, saj so stopi dobri. V prejšnjem sidrišču pustim še en klin, ker bi mi zopet pobral preveč časa. 

Potem naju do zgornje police v steni loči še nekaj na papirju lažjega plezanja, ki pa se mi je kljub temu zdelo kar precej resno. Na sploh se mi IV raztežaji niso zdeli kaj dosti lažji od V. Na zgornji polici zopet pošodrava nekoliko višje, kjer naju stena in skica usmerita v levo. Ta prečka je prav absurdna, saj dejansko ne plezaš, ampak se kobacaš čez grmičevje in po izpostavljenih travnatih poličkah stopicljaš proti sidrišču pod detajlom smeri. Žiga spregleda kline, zato ga naredi na velikem skalnem roglju – ali pa so mogoče predhodniki spregledali ta prekrasen naraven štant?

Kmalu že spremljam Žiga kako se prebija preko edine VI+ v smeri. Vse skupaj izgleda zelo suvereno in ne deluje, da se je prav posebej namučil, čeprav parkrat nekoliko pretipa steno, da najde prave oprimke. Klinov za varovanje je tudi dovolj. 

Kmalu sem na vrsti jaz in že se prebijam po plati do previsa. Oprimki res niso najboljši, a noge se je dalo dobro postavljati. Kljub temu si pomagam s kompleti, ker sem se že pred vstopom v smer sprijaznil, da je ta smer nekoliko nad mojim trenutnim plezalskim nivojem in bom samo poskrbel, da se prerinem čez. Previs premagam z dobrim podprijemom in se čezenj spravim na gladko ploščo, kjer se preči rahlo v desno preden nadaljuješ naravnost navzgor. 

Dobro napredujem, potem pa se na videz povsem zanesljiv oprimek spremeni v letečo klado, ki me ob skupnem poletu zadane v desno stegno. Mene zadrži vrv, klada pa nadaljuje svoj polet proti vznožju stene. Še dobro, da sem tokrat sam in za mano ni bilo še kakšnega tečajnika. Pa tudi dejstvo, da me je zadela samo v stegno in ne v koleno se mi zdi kar posrečeno. Žiga sprašuje, če sem v redu, mene pa mori samo to, da takih stvari ne znam ocenit vnaprej. Malce sem potolažen, ko vidim, da je tudi Žiga precej presenečen, ker ni opazil ničesar, kar bi bilo na prvi pogled tako zelo razmajano, pa je šel čez isto mesto par minut pred mano.

Naslednji raztežaj vključuje krajšo zoprnejšo prečko v desno po plošči, ki te pripelje v kamin, iz katerega potem izstopiš in se povzpneš na naslednje sidrišče pod zadnji ključen raztežaj. Prvi del tega raztežaja sestavlja odlična luska, ki ponuja res super plezarijo, ki jo kljub tehnični zahtevnosti zmorem brez težav. Potem pa sledi prečenje desno v kamin, kjer se stvar postavi še bolj pokonci, predvsem pa zmanjka dobrih oprimkov.

S pomočjo Žigovih usmeritev in minuto počitka se na koncu vendarle privlečem čez ključno mesto ter zagrabim prelepo šalco, ki mi potem odpre pot skozi zadnji in najožji del kamina, kjer uporabim še malo tehnike gvozdenja. 

Evo ga, vse VI so za mano, lahko malo zadiham.

Vseeno me naslednji raztežaj še nekoliko preseneti, ko se prebijam mimo zapore kamina čez gladko platko, kjer spet zelo hitro zmanjka oprimkov. Ko se s prestopom v desno znajdem na njenem vrhu, pa sem vendarle res iz vseh največjih težav v smeri. Naslednji raztežaj preplezam že v supergah, potem pa naju je čakalo samo še šodranje na kratki vrvi, ki mu ni bilo videti konca.

Ko doseževa prvo jeklenico, sva po 10 urah in pol v smeri oba precej vesela, da lahko začneva sestopati proti Vršiču. Ker sva računala na kakšen avto štop, ki bi nama skrajšal pot do Krnice, Žiga pospeši korak, da nama to uspe še v dnevni svetlobi. A vseeno si vsak ob svojem sendviču vzameva kakšnih 10 minut za poležavanje v travi, saj o njih sanjariva že kar nekaj časa.

Ko že skoraj doseževa Vršič, mi hitrejše gibanje vse bolj otežuje zoprna bolečina nad stopalom, tako da na koncu šepaje komajda prilezem do Žiga, ki me čaka ob cesti. Sprva naju dva Nizozemca vzameta s seboj samo do Erjavčeve koče, tam pa potem kar hitro uspeva ustaviti še kombi s šestimi Poljaki, ki naju z zvrhano mero entuzijazma naložijo na preostala dva sedeža in naju odložijo pri Ruskem križu.

Po poti domov se za nabor izgubljenih kalorij ustaviva v McDonald’s-u, kjer Žigu zaslon za naročanje povzroči več težav kot pa celotna smer pred tem. Na koncu je vendarle zadovoljen s svojo izbiro menija. Preostanek poti proti Ljubljani mine v sproščenem pogovoru, Žiga pa doma odložim v podobni svetlobi kot takrat, ko sem ga pobral – v temi.

V smeri sva na koncu pustila tri kline – enega že zelo zgodaj, enega na enem izmed spodnjih sidrišč in enega nad zadnjo petico v smeri. Tudi sicer je smer bolj na redko opremljena, tako da je bilo precej zabijanja in izbijanja – vsaj več, kot sem ga bil vajen do zdaj. Skala v smeri je večinoma dobra, sploh v kontekstu naših hribov, a je vseeno za nama kar precej letelo, kar spet veliko pove o slovenski skali. Plezarija pa je bila zame osebno kar resna s konsistentnimi težavami. Tudi takrat, ko jih po skici ne pričakuješ, se kar nekoliko namatraš, da se spraviš čez določena mesta, ki so na papirju lažja.

Res pa hvala Žigu, da me je bil pripravljen vzeti v tako smer, ker sem s tem dobil priložnost na relativno varen način plezat težko in dolgo smer, kar mi daje dobre izkušnje za naprej. S to smerjo sem tudi dosegel minimalno število vzponov in višinskih metrov, ki pogojujejo sprejem med mlajše pripravnike AO Rašica – za tako priložnost bi težko izbral boljšo smer.

Upam tudi, da moj zapis mogoče nekoliko pomaga bodočim plezalcem v smeri, ker prav veliko informacij o njej nisva našla – na spletu sta namreč samo dve krajši objavi.