Izbijanje klinov in tehničarjenje na prvem svedrovcu

Od trenutka, ko je Mifi v tečajniškem group-chatu omenil, da ima v ponedeljek čas za kako skalno smer pa do trenutka, ko je bila trojna naveza polna je minilo vsega skupaj pičlih 5 minut – interesa za skalno plezarijo je v teh poletnih dneh med tečajniki željnimi izkušenj očitno ogromno (take a hint SP, alpinisti in AI ;)).

Z Matevžem sva po tihem upala na kakšno krajšo smer s krajšim dostopom (beri: NŠG) in bila mešanih občutkov, ko je Mifi naznanil, da je cilj Herletova smer v Ojstrici – mogočna 450 m visoka stena z dvournim dostopom, zahtevno orientacijo in plato v raztežaju z oceno VI, kjer se je prvima plezalcema zdelo vredno zavrtati sveder, ker ni bilo mesta za klin. Sprijaznila sva se z ambicioznim izzivom in tako smo se ob šestih zjutraj odpravili proti Logarski dolini. Po obvezni pavzi na kamniškem Petrolu in slabih dveh urah vožnje smo prišli do izhodišča. Pot do koče je potekala v mirni jutranji tišini, tam pa smo prvič zagledali mogočno steno in si vizualizirali vzpon.

Sledila je še ura dostopa iz dolinske sopare do prijetnega hlada vznožja severne stene in snežišča ob vstopu v smer. Po vzpenjanju po manjšem melišču smo v smer vstopili po krajni zevi in ostali nenavezani tekom lahkega prvega raztežaja, zatem pa smo se navezali in splezali naslednja dva raztežaja po lažjem terasastem svetu do široke zelo krušljive skalne strehe iz katere je neprestano kapljalo na mokro gredo polno šodra pod njo. Tam se je prvič udejanilo Mifijevo poslanstvo v tej smeri – menjava sumljivih starih razrahljanih in korodiranih klinov za nove. Na štantu pod streho smo od treh klinov izbili dva dotrajana in v skalo dodali novega profilca.

Naslednja prepreka je bil krajši previs v raztežaju IV+, v katerem je Mifi zopet zamenjal vsaj en klin in zatem izginil za skalni rob med zajedo in razom. Sam sem z grozoto opazoval in ugotavljal, kako bom splezal ta detajl smeri po začetnih trojkicah plezanih v čevljih znotraj moje cone udobja (do sedaj namreč v gorah še nisem plezal zahtevnejšega terena – razen športnega plezanja, kjer pa je problematičnost padcev nižja). Po preobuvanju v plezalke in mentalni pripravi sem vseeno nekako uspel zlezti detajl raztežaja – razlika med plezalkami in čevlji za dostop je bila očitna – in se pod previsi vzpel do Mifija.

Naslednja dva raztežaja sta nas vodila po lažjem svetu levo pod previsi po poševnih ploščadih in čez stolpič do izrazitega sistema malih lop, kjer smer zavije v desno. Po treh lepih in izpostavljenih štiricah smer pripelje do večje votline od koder sledi vzpon na steber pod Herletovo prečko. Mifi je brez težav zlezel prečko in celoten raztežaj, za vmesno varovanje pa je v dokaj ozkem prečnem kaminu uporabil frende. Naslednji se je v zahtevnem detajlu poskusil Matevž, ki pa je po treh izpetih varovalih (vključno z svedrovcem) padel zaradi zahtevnosti terena. Na srečo se je njegova vrv zapletla v mojo, zato ni zanihal do naslednjega vmesnega varovanja ali priletel v ozek vrh stolpiča pod prečko. Po krajšem razpletanju prekrižanih vrvi sem se v detajlu poskusil jaz. Svoje sposobnosti sem ocenil konzervativno in se odločil, da bom detajl potehničaril – če že ima oceno A1 – in se brez prekomerno slabe vesti začel vleči za komplete, pri tem pa izpenjal svojo vrv in vpenjal Matevževo, da je bil v detajlu lahko on zopet varovan zaradi predhodno izpetega varovanja pred padcem.

Kontroverzni prvi svedrovec se nahaja na mestu nad gladko ploščo pred začetkom prečke. Menim, da je koristno, da je tam, saj v neposredni bližini ni primernega mesta za klin (30 cm zraven se sicer nahaja klin, ki pa je že zelo razmajan in slabo zabit in verjetno ne bi zadržal padca). Svedrovec sem zaradi zahtevnosti uporabil in vstopil v prečko nad katero pa so bili na dober meter zabiti klini, ki jih Mifi ni opazil, saj je plezal malo nižje zgolj z rokami v kaminu. Po (komaj) preplezani prečki in potehničarjenem raztežaju sem se vzpel do Mifija, ki je udobno sedel na varovališču, ki ga Mihelič lepo označi kot »najlepše varovališče, ki si ga kdaj videl« - lopo, v kateri je dovolj prostora za tri plezalce, vrvi in nahrbtnike in sredi katere je manjša skala idealna za sedišče.

Sledil je raztežaj plezanja navzdol in zatem lep raztežaj po zajedi rahlo v levo – tam nekje so na nas prvič posijali sončni žarki, ki so nas spremljali do sestopa, saj smo bili do tedaj v prijetni senci severne stene. Zatem sta prišla dva raztežaja plezanja po žlebu polnem šodra, kjer sva se z Matevžem uspešno izogibala padajočemu kamenju. Žleb se v tekom drugega raztežaja močno zoža na približno en meter in se na koncu zapre, zato je potreben vzpon na lusko, ko se žleb začne zapirati. V žlebu je mokro, skala pa je zaradi vode zlizana, zato plezanje po njem spominja na jamski svet. Ob zaključku raztežaja je sledil še iztopni raztežaj po lahkem terasastem terenu do varovane planinske poti na Ojstrico. Ker smo bili v steni že 8 ur smo vzpon do vrha preskočili in se po zasluženi pavzi in malici na grebenu odpravili proti dolini. Po sestopu je sledila še refleksija ob kamniškem kebabu.

Herletova smer je zaradi svoje dolžine ponujala širok spekter okoliščin – krajno zev, grušč in šoder, previs, plato, plezanje navzdol, jamski svet, mokro skalo ter kompaktno a mestoma vseeno krušljivo skalo. Zame je predstavljala prvo daljšo smer in prvo celodnevno plezalno udejstvovanje v skali. V skupno preplezanih 19 raztežajih sem pridobil dragocene, začetniku potrebne, izkušnje plezanja in gibanja v skali – kaj drži, kako plezati čim bolj učinkovito – in nekaj mifijevih priporočil glede tehnike in rokovanja z vrvjo in opremo in orientacije.

Občutek po preplezani mogočni severni steni Ojstrice je bil odličen kljub utrujenosti in premajhnih plezalkah. Smer je zaradi starosti in obiskanosti dobro opremljena, vseeno pa zaradi dolžine in zahtevnosti orientacije zahteva cel dan. Skupno smo v smeri zamenjali pet klinov, ki bodo služili prihodnjim plezalcem.

Mifi in Matevž, hvala vama za prečudovit dan v skali!