Severni raz Male Mojstrovke ali kako si je Fjodor zaslužil Šamar

Kako se se počuti tečajnica, ki si na koncu izpita zvije gleženj in zato zamudi prvo skalno turo s so-tečajniki ter se po sili razmer odpove še taboru za tečajnike v Dolomitih? Vsi so že plezali, jaz bi tudi, ampak ni mi vseeno, kakšen bo moj prvič in kdo bo moj prvi :)

Po sicer že uspešnem dogovoru z Mifijem, ki je ustrezal mojim merilom za "prvič", je sledila več-tedenska telenovela, kjer se glavna junakinja Miranda znajde v vrtincu odpovedi, zlobnega vremena in prezasedenih ostalih alpinistov. Ko sem imela že res mravljice v riti, nogah in v vseh delih telesa, ki so si želeli plezanja, sem se namesto jokanja nad sladoledom v kotu postelje v slogu Bridget Jones zatekla k humorju in na Facebooku objavila oglas "Tečajnica išče alpinista", v katerem sem obljubljala svojo najljubšo žganjico Šamar ("koji miluje!" :D ) tistemu, ki me prvi pelje plezat.

Ne vem ali se je zaradi tega Fjodor spomnil name ali bi se tudi sicer, ampak po prenovi kuhinje se je usmilil mojega junfra in mi ponudil razdevičenje na Severnem razu Male Mojstrovke. Hvala bogu in svetemu Štriku, kako popolno - po eni strani zato, ker mi je kar določil smer in mi s tem prihranil ponovno nevrotično guglanje "idealne smeri", po drugi strani pa zato, ker sem imela to smer že malo nagledano iz predhodnega doktoriranja iz internetov.

OK, panika, ali mam vse? Imam, kar rabim, itak plezam druga. V nedeljo ob 6h poberem Fjodorja pred ferajnom in pičiva na Vršič. Malo me je presenetilo, da je njegov glas zjutraj lahko tako glasen. V resnici jaz nisem bila še čisto zbujena :D Do vrha Vršiča sva se že tako naklepetala, da sem čisto pozabila, da imam ob sebi Monsterja, s katerim naj bi se nahajpala za podvig - džabe, ob Fjodorjevi družbi sploh ni bil potreben. V svoji začetniški gloriji sem hitro še odtrgala etiketo s povsem novega kladiva, preden sem ga zatlačila v ruzak, pa sva šla. 

O bog, kako je bilo vroče. Do Vratc sem po svoji navadi že zašvicala ko kak star dec z neustreznim življenjskim slogom (no, del tega opisa je resničen ...). Fjodor se je k sreči kavalirsko sprehajal malo pred mano, da sem lahko sopla ko divja svinja in si domišljala, da me ne sliši. Sledilo je še spotikanje s prestrašenim rehabilitiranim gležnjem po melišču do začetka smeri, med katerim me je prijelo srat. Lahko bi lepše ubesedila, ampak je ni lepe besede za ta občutek "mater, kaj mi je zdaj tega treba". Potem, ko sem že skoraj pristala na idejo, da se podpišem nekam za skalo pod vstopom v smer, sem ocenila, da moja sramežljiva prebava tega ne zmore in da bom pač potrpela.

S Fjodorjem se naveževa, definirava pravila igre in O MOJ BOG, RES SE JE ZAČELO. Nekaj me je stiskalo v trebuhu, neka mešanica pasu, paščkov od nahrbtnika in treme. Zadnje čase je moja plezalna forma bolj v kur...kumi, samozavest glede gibanja pa tudi. In že po nekaj prvih metrih se pojavi detajlček stopnje IV, ki je za moj okus smrdel po previsu, čeprav to ni bil. Malo sem se ustavila, se skregala v mislih in uspela skobacati svojo semi-kardašiansko rit z zategnjenimi sfinktri čez tisto zagovedeno mesto. Ko sem se potem vzpenjala po optimistični šodrasti dvojkici, sem uspela v sebi vklopit tisto preživetveno plat, za katero vem, da jo imam - ko ne veš, kaj hudiča te še čaka, ampak boš že nekako. Bo, kar bo. Usoda je že napisana.

Preostanek plezanja sem bila sproščena, prebava je pozabila, da mi je hotela nekaj povedat, na neudobno kombinacijo pasu in nahrbtnika sem se navadila in se posvetila piflarskemu opazovanju dogajanja - kakšno sidrišče je naredil Fjodor? Kam je vtaknil frenda? A bi jaz ob tej luknji tudi pomislila na "o, sweet spot za metulja"? Vmes mi je postalo jasno, da je smer dovolj nabita in s celo nekaj svedrovci, da kladiva ne bom uporabila - mogoče bolje, da ga do naslednjič razrešim še preostanka etikete :D Fjodor je vsake toliko pogodrnjal čez ta frdamani šoder - jaz, ki pa sem do zdaj itak lezla samo po "običajnih" visokogorskih poteh, sem ga bila pač navajena, čeprav si lahko predstavljam, da je precej bolj zoprn, ko si prvi v navezi. Tudi glede nezaupljivosti je tu verjetno razlika - Fjodor je res skeptično tolkel po skali in jo po vzoru paradigme fizikov, da nekaj drži samo, če tega ne uspeš ovreči, skušal tu in tam izpulit iz stene. Jaz sem bila precej bolj sproščena, dokler mi ni en kos ostal v roki - takrat sem dojela, da bom morala postati bolj izbirčna.

Zelo sem se skušala tudi vživeti v spremljanje skice in dojemanje smeri v praksi, ampak razen kamina ne bi znala poimenovati ali prepoznati kakih posebnih delov. Smer obide dva stebrička najprej po levi nekoliko za njim in skozi izredno simpatičen žleb (žleb? kamin? pač nekaj ozkega, no), nato pa "po samem razu", a če to ne bi pisalo v skici, sama sploh ne bi vedela, da lezem po stebričkih. Spominjam se tudi nekaterih detajlov, ki pa jih spomin ne zna razvrstiti v pravilno zaporedje, ki bi ustrezalo opisu skice - kot se včasih po pestrem večeru tudi ne spomniš, v kakšnem zaporedju si s čim nazdravljal. Vem samo, da me je ene dvakrat ob začetku novega cuga še prešinilo ob pogledu na Fjodorja "Aam, kako bom pa jaz to zlezla?", ampak on je zagotavljal, me nima kaj skrbeti, pa sem mu verjela. En tak del je bil prehod po majčkeni polički v desno, kjer si se nato povsem udobno namestil v nekaj "vrezanega" in veselo poškrabljal navzgor, ampak  dokler sem stala pri štantu in opazovala tisto neznano za robom na desni, sem si seveda lahko predstavljala mordorske grozote. Drugi del je bil malo manj stopov poln, kratek strm dvig navzgor in levo, ki si ga sicer opravil v treh ali štirih potezah, ampak medtem, ko je Fjodor jamral, da bi moral začeti delati na svoji gibčnosti, sem se spet skušala v glavi zamotit s popevanjem "On je najlepši od zdravnikov ...". No, vsi detajli so bili v resnici bonbončki, zanimive igračke, ki te malo opogumijo, da saj pa nisi tako štorast (in da je gibčnost mojih kolkov očitno zadovoljiva :))

Med šodrastim zaključnim cugom sem pomislila, da bi nekoč z veseljem poskusila še kaj več, ampak zaenkrat mi tole užitkarjenje po lahkem terenu kar ustreza. Zanimivo, ure so minile, kot bi mignil in čeprav je iz nahrbtnika vztrajno zaudarjal postan sendvič še od prejšnjega dne, sem na vrhu v Fjorodjevem slogu "preživela samo s Frutabelo". Je bilo še preveč vseh občutkov :)

Ker sem bila na vrhu Male Mojstrovke že prejšnji teden po Hanzovi, ki jo je tokrat okupirala dolga kolona glasnih navdušenih Italijanov, sva se tej "bellissimo!" gužvi brez slabe vesti izognila s sestopom čez NŠG nazaj do avta, kjer sem Fjodorju slavnostno predala zasluženi Šamar. Fjodorska dobričina ga ni hotel v celoti vzet, tako da sem pristala na to, da Šamar počaka še na ostale plezalne mentorje, je pa potegnil zaslužena dva požirka in priznal, da je dober in da sede ko budali šamar :) Ob pivu sva potem predebatirala še gorniško literaturo, neumnosti med odraščanjem in zaključila s sklepom, da morava nujno še kdaj skupaj. 

Fjodor, hvala, ker si bil popoln prvi alpinistični dejt :P