Vlažen krst v kamniški princesi

Dež ali ne dež. To je bilo vprašanje, ko se je odločalo o usodi prve tečajniške ture v skali na Kamniškem sedlu. Na koncu je vseeno obveljalo načelo “pejmo, pa bomo vidl”, čeprav se je vse skupaj skrajšalo za en dan. Zahvaljujoč vremenski napovedi smo bili tako tečajniki prihranjeni plezanja na sončno sobotno dopoldne, namesto tega pa smo se kopali v megli in nastavljali božjim solzam v nedeljo.

Na pozno sobotno popoldne v prijetni klimi krenemo z Jermance proti sedlu in si v zadnjem delu poti ogledujemo ostenja Brane in Planjave, ki nas bodo ob prebujanju novega dne prijazno povabila, da prvič pobožamo tisto pravo hribovsko skalo. Nagledati se je bilo treba za zvrhano mero, saj sta bili kamniški lepotici na nedeljo precej bolj sramežljivi in sta se vztrajno zagrinjali v tančico drobnih kapljic.

Ob večerji nama s Harisom Janez predstavi svoje jutrišnje načrte — Zgornji steber Brane. Pa če bo vreme gremo še Zajedo. Odlično. Oba že ščemijo prsti. Glede na oceno smeri bi moralo iti brez težav, tako da sem bil sam popolnoma miren. A slišiš, rahlo akrofobni Matevž izpred treh let?

Zajtrk je bil na sporedu že ob 5h, tako da smo pred 23h že vsi veselo vlekli dreto — nekateri bolj in nekateri manj veselo. Kmalu se je čez skupna ležišča razlegala simfonija iz Tartinijevih nočnih mor. Kipa mu za tako sigurno ne bi postavili.

Prebujanje, zajtrk, megla, mraz. A nismo junija? Štartamo proti vstopu in s Harisom veselo tolčeva po klinih za prvo sidrišče — bolj za vajo kot da bi ga res potrebovali. Haris svojega jeseničana prav idilično spoji s skalo, tako da se potem še nekaj časa družno mučiva preden ga potegneva ven. 

In potem sledi prvi cug. Pa drugi. Okrog pa megla, vidi se do 30 metrov naokrog. Janez pravi, da v tako slabih razmerah ni plezal že več let pa upa, da še dolgo ne bo. S Harisom pa neizmerno uživava. Vsaj izpostavljenosti ne čutiva prav nič. Janez si kmalu oblači puhico in rokavice. Haris tudi. Jaz pa seveda vesel, da tega nisem vlačil sabo. Odvečna teža, pač. Hardshell in flis sta svoje delo na štantih opravila povsem zadovoljivo — tako je bilo prepričanje, dokler v ponedeljek in torek ne obležim v postelji.

Smer se na trenutke postavi nekoliko bolj pokonci in ponudi nekaj zanimive plezarije v vlažni skali, a jo vsi brez težav zmoremo v “dostopnikih”. Na koncu naštejem 6 (?) raztežajev, ko preko Šije izstopamo iz smeri. So bili skrajšani zavoljo tega, da ostanemo v pogonu. Janez mi že vlači štrik s hrbta, da naju z mokro vrvjo krsti, kot se za tečajnika spodobi. Vrhu in Zajedi se odpovemo, saj nebo vse vztrajnejše joče. Od sreče za novopečene tečajnike? Kakopak.

V koči se kot prvi že grejemo ob peči, ko začnejo skozi vrata padati ostali osvajalci nekoristnega sveta, ki so imeli pri svojem osvajanju nekoliko manj sreče. S Harisom sva jo, kot kaže, odnesla najbolje izmed vseh. V čakanju zadnjih dveh navez se potegujemo še za prvaka igre Človek ne jezi se, zgodnje popoldne pa najbolj zaznamuje atraktivna igra Enke.

Še sestop, vožnja domov in vikenda je konec. Ahilova tetiva je zdržala. Pa sem se skoraj odločil, da jo prihranim. A bi bilo racionalno? Bi. A ko so v igri hribi, ni prostora za racionalne odločitve.

V navezi z Janezom Tonijem sva Zgornji steber Brane (160m, IV/III) plezala Haris Munjaković in Matevž Kožman.

Janez, s strani obeh pa še enkrat hvala za super prvo izkušnjo v skalni alpinistični smeri.