Sinji slap gor in ob Vikijevi sveči dol

V nedeljo smo se, po predhodni izvidnici Mitje glede razmer dan prej, odpravili splezat Sinji slap. Razmere so bile super in led je bil lepo narejen. 

Iz Ljubljane smo štartali okoli 8 ure zjutraj. Že na parkingu smo videli, da ni veliko avtomobilov in sklepali, da ne bo gužve. Kar je baje kar redko za Sinji slap. Dobro razpoloženi smo prišli do vstopa v slap, kjer je bila pred nami samo ena trojna naveza, ki je slap že odplezala in se je ravno spuščala po vrvi. Zaradi padajočega ledu smo počakali, da so zaključili preden smo pričeli s plezanjem. 

Sinji slap je 150m dolga smer, z oceno WI3. Plezalno bolj resna sta dva raztežaja, prvi in raztežaj po prečki. Po prvem raztežaju je položna poševna prečka, ki poteka v desno. Zadnji raztežaj pa je bil tokrat slabše zalit, in je bilo vmes nekaj mahu in zemlje. 

Prva sta plezala Maša in Aljaž. Maša je super odplezala prvi raztežaj, med tem pa so Mitjo že fajn srbeli “cepini”. Vmes smo si čas kratili s pogruntavščinami o besedah in njihovi sestavi, npr. človek, ki poje veliko muslija… Ko sta Maša in Aljaž prišla do prvega štanta, sem pričela s plezanjem še jaz, in Mitja hitro za mano. Po prečki je prišel še drugi bolj plezalni del slapu, kar sta naprej odplezala Aljaž in Mitja. Po odplezanem zadnjem raztežaju, smo se odločili, da se ne spuščamo po vrvi ampak sestopimo po poti.

Hoteli smo sestopiti po sestopni grapi, ampak se je izkazalo, da sestopamo po poti ob Vikijevi sveči. Pri zajlah na poti smo zavili levo dol. Sestop nam je vzel malo več časa, saj se je potrebno na delu ob Vikijevi sveči spuščati po vrvi. Kar je v štiri trajalo kar nekaj časa. Med tem nam je še Mitja zaupal katero jamo je dan prej obiskal za osebne potrebe. Po končanem spustu po vrvi nas je na poti do avta spremljala luna, ki je zelo lepo svetila. 

Sinji slap smo plezali Maša Križan, Špela Kadunec, Aljaž Šenčar in Mitja Kelemen.