Ko si ves moker od vznemirjenja, pardon, ledu

Kazalo je že, da letošnja zima ne bo dala od sebe kaj dosti ledu ... pa je prišel februar s prepričljivim minusom - hura! Vseeno je že kazalo, da ne bo nič z učno ledno turo za letošnje tečajnike ... pa je prišel mail od Fjodorja, da naj spakiramo opremo in gremo še to nedeljo v Mlačco.

Med vožnjo nanese beseda na to, da se ta tura menda nekaterim tečajnikom zdi dolgočasna, češ, veliko učenja in malo plezanja. Kako so se motili! Vsaka beseda na začetku (ki jih sploh ni bilo preveč) je bila vredna uživancije kasneje. No, tisti, ki smo po avtocesti hrumeli skozi jutranjo meglo proti Mojstrani, smo bili vsekakor napaljeni, da s cepini končno popraskljamo po ledu.

Roman Strmšek nam je zelo dobro predstavil rokovanje z lednimi vijaki in sidrišči na njih ter možnosti spusta preko sidrišča Abalakov (ki zahteva nekaj smisla za geometrijo in fino motoriko s hookom) ter s sidrišča na lednem vijaku (ki je sprva izgledal kot znanstvena fantastika, ampak se moraš v resnici samo vživeti v trenutke iz osnovne šole, ko si hotel z enim potegom sošolcu odvezati vezalke).

Temu je sledila praksa. Nagnetli smo se pod led in si brundali v brado, kako za vraga spraviš ledni vijak za prvih nekaj navojev not v led ... Izgleda tako enostavno, ko ti to pokažeta Matko ali Nejc ... Z nekaj kletvicami in vztrajanja končno uspe. Potem obe varianti sidrišč - ko se že počutiš genialnega, se zaveš, da boš to verjetno čez en teden že pozabil. In končno sledijo mokre sanje - plezanje! Ker je bilo ta teden res toplo in tudi tisti dan okrog 5 stopinj, je bilo res mokro. Ampak bolj kot si imel mokro jakno in hlače, bolj si se počutil "zaresnega". Odprl se nam je nov svet plezanja. Kakšna uživancija! Zabijanje cepina v različne točke cvetačastega ledu, ki frči naokrog; praskaljanje z derezami, dokler ne pridobiš na suverenosti; takojšnje navijanje v podlahteh in/ali prstih, ker si pač začetnik in se preveč oklepaš cepinov ... Prekrasno!

Imeli smo cca 6 top-rope možnosti in zlezli smo jih čim več, na koncu pa še malo občudovali izkušenejše mačke Nejca, Marjana, Fjodorja, Mičota, ... Nekaj pogumnejših tečajnikov se je pomatralo tudi po smeri z nekaj skale, da se lahko okronajo z izkušnjo mešanega plezanja :P

Na koncu smo s trapastimi nasmeški sreče pobasali vase še hot-doge žar mojstra Simona in palačinke dobrotnika Žana, potem pa sklenili, da je kljub tistemu otroškemu navdušenju, ko se še nočeš nehat igrat, vendarle čas za kavo (ali pivo).

V ozadju se je pokazalo sonce in osvetlilo Karavanke, led se je začel lomiti dol v kosih (o ja, ujeli smo še zadnjo priložnost!), avti so kopali po blatnem parkirišču in po analizni pijači smo se odpeljali domov, guglat cepine, ki jih nujno rabimo do naslednjega leta :)