Visoko...

Čeprav je bil tabor namenjen plezanju slapov v okolici Cogne, se nas je majhna ekipa odločila, da zadnji dan porabimo za naskok na kako goro. Gran Paradiso s svojimi 4061 m višine se ponudi kot naravna izbira.

Start od avta, parkiranega na koncu vasice Pont, po ravnini in do prvih serpentin opravimo v soju čelk in lune, saj zakorakamo v mrzlo jutro malo čez četrto.

Do koče Vittorio Emanuele II napredujemo po planu in jo dosežemo v manj kot treh urah. Vendar nam strmo pobočje nad kočo, polno predirajočega se snega, upočasni napredovanje kljub temu pa lahko uživamo ob razgledih na bližnje vršace, ki se rožnato svetlikajo v žarkih jutranje zarje. Za napredovanje po položni grapi izvohamo prehode po pomrznjenem snegu in tako lepo napredujemo do sedla na 3400 m. Tam se začne kamniti greben, ki pripelje do zgornjih nadstropij ledenika in samega vršnega dela gore. Tukaj pa začne višina kazati svojo moč. Po kratkem posvetu in preračunavanju časovnic pade odločitev, da skupaj z Natašo (AO Matica) zdivjava naprej proti vrhu, preostanek odprave pa bo dostopil le do začetka ledenika. Zastaviva ubijalski tempo in hitro prispeva do ledenika, kjer se hitro naveževa in zakoračiva na spihan ledenik. Na poti je videti nekaj prekritih razpok, vse pa so kar majhnih dimenzij. Brez posebnosti prečiva ledeniški svet in se znajdeva na snežišču, ki predstavlja zadnje resne višince ture. Tako hitro stojiva pod tehnično zahtevnejšim delom ture, strmini snegom in prečko, kjer je prikladno napeljana varovalna vrv. Tam nekje zaslišiva tudi klice preostanka ekipe, ki je med tem dostopila nekje do 3700m. Po prečki nama ostane še dobrih 50 m in lepa zračna skalna prečka z dobrimi možnostmi varovanja. Tako po malo manj kot 9 urah stojiva na vrhu in občudujeva razglede na bližnje in malo manj bližnje hribe. Sestop poteka brez posebnih težav, grapa je ostala lepo pomrznjena, zato si sestop olajšava s ’’smučanjem’’, upočasni naju šele predirajoč sneg blizu koče. Od tam naprej so razmere za sestop kar znosne in tako hitro ujameva preostanek ekipe, s katerimi po dobrih 13 urah sestopimo do avta skupaj z zadnjimi sončnimi žarki. Sledi še zasluženo pivo in vožnja, polna vtisov, nazaj do apartmaja. Doma pa ob branju ugotavlanje, da so bile razmere res za prste polizat :).

Pohajkovali smo: Maša Križan, Vida Slađana Mitrović, Nataša Vodopivec (AO Matica), Gašper  Reberšak, Mitja Kelemen