Vikijeva sveča

Na to vetrovno, a jasno nedeljo, sva se z Nacetom namenila na Jezersko.

Veter je te dni napihal precej snega, zato sva pristop opravila v duhu gazenja in sopihanja. Po poti sva se spogledovala s Teranovo smerjo in Vikijevo svečo. Sinji slap na desni je zgledal kar ok, vsaj izstop, Ledinci pa so bili predaleč. Globoke stopinje truda, sva zaključila pred vstopom v Vikijevo svečo. Prvi del, nekje do polovice smeri je za vriskat, drugi pa precej manj. Zgornje snežišče do sveče, je zaradi vetra precej sipko, sveča iz za ovinka izgleda super, dokler se ji nisva približala. Stik s tlemi namreč ni leden temveč, sipek in neuporaben sneg. Zato sva se odločila, da se je lotiva iz votline. Notranjost je votla, skozenj teče precejšna količina vode, led pa je zaradi mraza, steklen in trd. Kljub slabi sveči sem bil prepričan, da bo šlo, če se je lotim od znotraj in tik pod stropom prestopim na zunanjo stran. No, po dveh poizkusih in ogromnemu kosu ledu, ki sem ga odbil z zamahom cepina sem si priznal, da ne bo šlo. Manjka ji še nekaj dni minusa in bo taprava. Šola za drugič. Sledili so trije spusti ob vrvi in precej dolg sprehod nazaj.

Plezala sva Nace Skubic, Urh Hrovat. (AO Rašica)