Hanzova

Skupinca MP-jev smo se odločili za vikend ponavljanja zimske tehnike na Vršiču. Koča je bila rezervirana, krama v avtih, štart lagoden, čas med vožnjo pa smo porabili za določitev sobotnih ciljev. Meniskus, Pripravniška, Butinarjeva, z Mihom pa sva rekla Hanzova pot (»sej js sm to poleti šou«, »pa samovarovalnih kompletov ne pozabt«). Pa se je izkazalo, da bo samovarovalni komplet še malo počakal, da je sneg čisto nepredelan - 10m dobrih razmer sva sicer zares uživala - da bo cela smer prečka, prečka, in veselila sva se vsakega konca zajle, ki je tu in tam pogledal ven, vseh primernih mest za metulje, pa par klinov je tudi ostalo. Malo sva morala požirati solze ob nohtanju, razpoloženje pa je precej drastično valovalo od »a je to alpinizem!« do »ampak tuki ni nč!«.

Po par skupnih vzponih sedaj že malo veva, kaj lahko pričakujeva drug od drugega. Miha bo brezkompromisno splezal, kar bo treba; ko grem naprej jaz, bo naučeno modro potrpežljiv, orientacijsko si ne bova v veliko oporo, s spodbudami pa. Sva se pa (ponovno) naučila, kako naporen in hkrati zanimiv moment je, ko te sredi smeri pograbi strah in soplezalca vprašaš – »Kaj pa zdaj?«, pa obenem veš, da tisti na drugem koncu štrika prav tako nima zares dobrega odgovora.

Trda megla na vrhu, ko sva si že neznansko oddahnila po preplezani smeri, naju je precej presenetila. Sva kar hitro poklicala pomoč iz doline, ki naju je (zelo umirjeno) vodila prek meglenih flank do gazi. Vriskanje, ko sva jo dosegla. Nad vrhom grape so naju čakale tri potrpežljive lučke. Hvala lepa Janezu, Romcu in Davidu.

V koči pa samo mlajše-pripravniško veselje, topli štumfi, jote, šamarji… in seveda tudi dolga analiza.