Butinarjeva Grapa

V sredo sva se z Nacetom v zgodnjih urah znašla na Vršiču. Še predno sem dobil občutek temperatur v zraku, me je prijelo srat in moram rečt, da sem v kopanju snežnih kahl, ko se mudi, vedno hitrejši!

Sam sneg je na soncu še kar predelan, v zgornjem delu pa je neuporaben in sipek, s tanko varljivo skorjo. Ker nisva imela planov sva s seboj vzela štrike in nekaj klinov. Na levi derezi sem spotoma odlomil monopoint, tako, da je bilo vzdušje zares pravljično. Izbrala sva Butinarjevo grapo, ker je bila najbližja in ker je izgledala precej slabo, osamljeno. Temu primerno sva se navezala in jo zlezla v treh cugih. Sneg je bil večino grape zares slab, zihrala pa sva se na kline, drevo in telo. Vreme se je na izstopu sfižilo, zato nisva nadaljevala proti ostalim grapam in se raje vrnila nazaj proti izhodišču, ter se na poti domov ustavila pri velikem, rumenem eM-u v Lescah! Oba sva se strinjala, da je lahko tudi takšna grapa v nekoliko slabših razmerah zanimiva in zamudna!

Plezala sva Nace Skubic, Urh Hrovat. (AO Rašica)